Iz svetega evangelija po Luku (Lk 4,38-44)

Ko je Jezus vstal iz shodnice v Kafarnáumu, je šel v Simonovo hišo. Simonova tašča pa je imela hudo mrzlico in prosili so ga zanjo. Sklonil se je nadnjo ter zapovedal mrzlici in pustila jo je; pri priči je vstala in jim stregla. Ob sončnem zahodu pa so vsi, ki so imeli bolnike z različnimi boleznimi, té pripeljali k njemu in on je na vsakega izmed njih polagal roke in jih ozdravljal. Tudi zli duhovi so odhajali iz mnogih in so vpili: »Ti si Božji Sin.« Pa jim je prepovedal in ni pustil govoriti, ker so vedeli, da je Kristus.

Ko se je zdanilo, je odšel in se napotil na samoten kraj. Množice so ga iskale in prišle do njega. Pridrževale so ga, da bi ne šel od njih, on jim je pa rekel: »Tudi drugim mestom moram oznaniti Božje kraljestvo, ker sem za to poslan.« In učil je v shodnicah po Judeji.

Jezus se je uprl posesivnosti svojih sorojakov. Pokazal jim je, da niso privilegirani prejemniki njegove službe in čudežev. Če hočemo Jezusa sebično posedovati za lastne potrebe in »užitke«, ga sploh ne moremo sprejeti. Povezanost z njim je mogoča samo v velikodušni in ljubeči svobodi, ko je srce odprto. V današnjem evangeliju prav to notranjo držo potrjuje. Isto lekcijo prejmejo prebivalci Kafarnauma, kamor je šel Jezus po obisku v Nazaretu. Po poučevanju v sinagogi je šel v Petrovo hišo in njegovo taščo ozdravil mrzlice. Potem so mu začeli prinašati bolnike iz vseh koncev in krajev, da bi jih ozdravil. On je na vsakega položil roke in jih ozdravljal. Vsakomur se je osebno posvetil in se zanj zavzel. Pokazal je kaj pomeni podoba dobrega pastirja o kateri govori evangelist Janez. Osebna pozornost do vsakega človeško gledano zahteva velik napor. V ljudeh je prebudil hvaležnost in željo, da bi bili z njim. Hoteli so ga zadržati. Jezus se temu trenutnemu uspehu ne prepusti, ampak gre ter oznanja in ozdravlja drugod. S tem tvega, da bodo ljudje razočarani. Zaveda se, da ima širše poslanstvo. Ni prišel iskat lastni uspeh, ampak izpolniti Očetovo voljo. Oče ga je poslal, da najde izgubljene. Jezus razodeva Božjo velikodušnost in njegovo brezmejno ljubezen, ki hoče rešiti vse, tudi svoje sovražnike vabi k spravi in povezanosti. Po tem se Jezus močno razlikuje od Janeza Krstnika. Krstnik ni iskal ljudi. Pridigal je v puščavi. Ni šel k ljudem, ampak ljudje k njemu. Jezus pa oznanja Božje kraljestvo tam, kjer so ljudje. Hodi, oznanja in ozdravlja (Mt 9,35). On je prvi misijonar, poslanec. Po vstajenju svoje poslanstvo razširi na ves svet (Mr 16,15). Pavla pokliče za apostola narodov (Rim 11,13; Apd 9,15; 22,15; 26,17-18). Pavel se veseli tega poslanstva (Kol 1,6). Krščansko misijonarstvo izhaja iz ljubezni in je njena posledica. Jezus nam je z besedo in življenjem pokazal, da je ljubezen vesoljna in vsevključujoča. Če hočemo biti z njim združeni, smo povabljeni k vedno večji odprtosti srca za njegovo ljubezen do vseh.