Pri sprejemanju božje skrivnosti imamo vsi težave. Jezus se trudi, da bi nam jo razložil in nas prepričal. Mi hitro delamo napačne zaključke. Takoj hočemo materialni kruh in materialno vodo. Ko nama Jezus ponudi poseben kruh, takoj z vsemi vzklikava: daj nam tega kruha! Hočemo kruh in vodo, ki jih ne bi zmanjkalo in ne bi bili več niti žejni niti laćni. Materialno to ni mogoče, a naše srce še vedno išče čudežni kruh in vodo življenja. Jezus odgovarja, da je On kruh, ki prihaja iz nebes. To ne moremo sprejeti. A Jezus ne odneha. Še naprej odgovarja na tvoje in moje srčno hrepenenje, da bi ugledala njega, ki je prišel iz nebes. On je edini, ki kaže, kdo je Oče, zato lahko samo on potrdi, kaj je zares Očetova volja. Trdi, da je Oče hotel v njegovi osebi dati poseben kruh, ki ga vsi hočemo. On sam je ta poseben kruh. To pomeni, da so se začeli mesijanski časi. Božja resnica, ki jo čakamo, v njem končno zasije. Zakaj torej naša srca tega ne uspejo videti? Zakaj ne sprejmemo življenja, čeprav po njem hrepenimo? 

Morda se odgovor skriva prav v spuščanju ali ponižanju, ki je značilno za Božje delovanje. Bog se je ponižal, da bi nam podaril svojo ljubezen in nam omogočil življenje. Čeprav hočemo življenje v polnosti in hrepenimo po ljubezni, se ljudje nočemo spustiti ali ponižati. Vztrajamo pri posvetni in zunanji veličini, s katero mogočnež prevlada nad slabotnim. Ko Jezus govori o povišanju, vedno misli na povišanje križa, na katerem najbolj zasije Božja ljubezen do vsakega človeka.

Zato nam sv. Pavel kliče: »Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu. Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci in živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot blago dišečo daritev in žrtev Bogu« (Ef 4,32–5,2). »Drug drugemu odpuščajte« pomeni: kakor se je Bog podaril nam v Kristusu, tako smo tudi mi povabljeni, da podarimo same sebe drugim v Kristusu. V tem se skriva obilje življenja, ki ga obljublja.

Odpreti srce in verovati torej pomeni zavedati se te milosti, ki nas odpre lepoti ljubezni. To ljubezen okušavamo in delimo takrat, ko se ponižamo, da bi v tem svetu lahko zasijala Božja ljubezen. Vera je v službi sijaja Božje ljubezni, ki prihaja od zgoraj in katere popoln simbol je evharistični kruh.