»Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje.« (Lk 15,31)

Za očeta je sin/hči vedno njegov rojenec, tudi takrat, ko zataji svoje sinovstvo. Oče ga ne more nehati ljubiti. Vsak sin/hči mu je nenehno blizu, ker je naš Oče. Oče se vsakemu sinu/hčeri ves izroči. V njegovem odpuščanju smo vsi sinovi in hčere. Vse njegovo je naše. Živi za nas. Veseli se vsakega svojega sina in hčere. Če se z Njim veselimo svojih bratov in sester, smo spoznali Očeta. Jezus vabi vse, da postanemo sinovi in hčere v Sinu.

Verjetno sva se prepoznala v grehu mlajšega in starejšega sina. Morda naju zaradi tega napada žalost. Ne glejva vase in nase. Glejva v Očeta, ki se v Prvorojenem osebno veseli slehernega izmed nas. Tudi tebe in mene. Poklicana sva, da se razveseliva Jezusa. On nama pokaže brezpogojno Očetovo ljubezen. Vabi naju naj bova usmiljena, kakor je Oče usmiljen, do grešnih in pravičnih. Vabi naju, da spremeniva svojo podobo o Bogu in se veseliva, da smo Očetovi otroci.

Oba sinova iz prilike imata slabo mnenje o Očetu. Mlajši se ga hoče znebiti s pomočjo užitka, starejši pa s pomočjo dolžnosti. Prvi je nihilist, drugi pa servilni pobožnjakar, brez veselja do življenja. Oče ni gospodar ali tiran, kot si ga predstavljata sinova. Nepoznavanje Boga ima za posledico brezbožnost, pobožnjakarstvo, razuzdanost, pravilarstvo, nihilizem in samopomilovanje.

Servilna vera starejšega je bolj strupena, kakor pa nevera mlajšega. Ne sprejema namreč, da je Oče usmiljen. Nima brata in nima očeta. Če starejši sin prizna mlajšega sina za svojega brata, bo dobil Očeta in postal sin. Drugače je slabši kakor najemnik ali suženj. Oče bo dokončno srečen, ko bomo vsi sprejeli njegovo ljubezen in usmiljenje. Gospod, hvala ti za svobodo sinov in hčera.