DNEVNA MOLITEV:

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 3,10-18)

Tisti čas so množice spraševale Janeza: »Kaj naj storimo?« Odgovarjal jim je: »Kdor ima dve suknji, naj ju deli s tistim, ki nima nobene, in kdor ima živež, naj stori prav tako.« Tudi cestninarji so se prišli krstit in so mu rekli: »Učitelj, kaj naj storimo?« Odvrnil jim je: »Ne terjajte nič več, kakor vam je ukazano.« Spraševali so ga tudi vojaki: »In mi, kaj naj storimo?« Rekel jim je: »Nikomur ne grozite in nikogar ne izsiljujte, ampak bodite zadovoljni s svojo plačo.« Ker pa je ljudstvo živelo v pričakovanju in so se v srcu vsi spraševali o Janezu, če ni morda on Mesija, je Janez vsem odgovóril: »Jaz vas krščujem z vodo, pride pa močnejši od mene, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen njegovih sandal; on vas bo krstil s Svetim Duhom in ognjem. Velnico ima v roki, da bo počistil svoje mlatišče in spravil žito v svojo kaščo, pleve pa sežgal z neugasljivim ognjem.« Tako je torej Janez še z mnogimi drugimi opomini oznanjal ljudem evangelij.

Na tretjo adventno nedeljo sem povabljen, da se prepoznam v cestninarju in vojaku, ki zgolj pomagata ohranjati sistem zla, ki ga ustvarjamo zaradi lažne »vere«, da je Bog hudoben. To je vir žalosti na svetu. Ko se tega zla zavemo, tedaj si šele resnično želimo osvoboditve in spreobrnjenja. Tedaj se začnemo odpirati veselju in ustvarjalnosti. Niti cestninar niti vojak nista obsojena, ampak povabljena, da sprejmeta Božjo resnico. Le tedaj lahko začneta živeti vse kar sta in imata kot priložnost za sodelovanje z ljubečim Očetom. V tem je tudi naša pot adventa.

Da bi se lažje prepoznali v obeh si ju pobliže oglejmo:

Cestninar je tisti, ki svoje življenje živi kot lastno posest, ne kot dar Boga. Ohranja pri življenju sistem zatiranja, ker dela za tujca in izkorišča svoje. Pri tem trpi. Zaradi stiske se je pripravljen spreobrniti.

Ko se zavem svojih napak in napačnih odločitev, sem kakor cestninar, ki se hoče dati krstiti. Tedaj se vprašam: »Kaj naj storim?« Odprt sem za dobro novico (evangelij), skratka za spreobrnjenje.

Jezus, na katerega kaže Janez, mi zastonj in kot dar vrne mojo resnico sina/hčere, brata/sestre. Krstnik, mi s krstom le pomaga, da se zavem, da tega daru ne živim in da ga krvavo potrebujem. Ker se mi Jezus podari in spremeni moje srce, lahko tudi jaz sebe in to kar imam, živim in uporabljam toliko, kolikor mi pomaga k sprejemanju in podarjanju Božje ljubezni do mene in vseh.

Vojak je poosebljenje moči smrti, podoba skrajne razčlovečenosti in protislovja vsakega človeka: da bi se ubranil smrti jo povzroča. Če vojak ni nasilen, ni vojak, ni več suženj svojega gospodarja. Vojak varuje denar ali kapital nekoga, ki hoče posedovati in obvladovati druge ljudi, da bi ubežal lastni smrti. Služi zlu. Je samo beg pred smrtjo, ki jo sam povzroča. Nima vere in nima Očeta. Je nihče.

Če ne upam in ne verujem, mi Bog ne more podariti tega, kar je obljubil. Ne morem biti sin, niti brat. Ne morem stvari uporabljati toliko, kolikor mi pomagajo k temu, da sem brat in da delim z vami, kar smo prejeli od skupnega Očeta. Podarjanje je naša resnična istovetnost in resnica. To kar imam, ni moje, ampak Očetovo in za vse nas. Povabljen sem deliti. Povabljeni smo obnoviti krog darovanja, ki smo ga prekinili s posedovanjem. Povabljeni smo biti kakor Zahej. Uporabljati stvari toliko, kolikor pomagajo, da smo Očetov dar sebi in bližnjim. Za vedno.