»Vaš govor naj bo ›da‹, ›da‹, ›ne‹, ›ne‹; kar je več kot to, je od hudega.« (Mt 5,37)

Nihče izmed nas ni sposoben izpolnjevati tega, kar Božja postava zahteva od človeka, da bi bil zares človeški in s tem tudi Božji. Nihče ni sposoben izpolnjevati tega, kar pričakuje od nas Kristus. Če hočem iz svoje moči in sam živeti zapovedi, bom umsko in psihično zbolel. Kdo izmed nas lahko živi, ne da bi se razjezil, ne da bi bil zavisten in se primerjal, tekmoval, lagal, poželel, posedoval, obsojal, zavidal, obrekoval? Nihče.

Kristus pa nam pove, da je On izpolnitev postave. On je uresničeni blagri. To nismo mi. Do njega niti postava niti preroki niso bili nikdar izpolnjeni. V njem se je vse to v resnici izpolnilo.

Brez Kristusa ne more nihče izmed nas izpolniti Božjega načrta za nas. Izpolnitev ni v tem, da ubogam ukaze, ki jih nisem sposoben ubogati. Izpolnitev je v tem, da živim kot sin očeta in sem zato vam brat. Lahko živim povezan z vami in v občestvu.

Nobeno izpolnjevanje postave mi ne more dati povezanosti z bližnjimi in z Bogom. Postava pokaže kako naj bi delal in kako naj ne bi. Ne da mi pa moči, da bi živel tako kot je potrebno. Postava ne more dati življenja.

Danes vlada pravo, postava, a še nikdar se ni tako lagalo, kradlo, varalo, izkoriščalo, goljufalo, ubijalo z dobrimi nameni in lažnimi razlogi, kot se danes. Zakonodajo so si veliki mogočneži celo prilagodili, da je njihova kraja in laž nekaj zakonitega.

Kaj mi pomaga, če se čutim pravičnega pred Bogom, teptam pa druge, jih sodim, obrekujem in izkoriščam?

Postava mi kaže moj greh v dejanjih. Dokler ne zajamem iz Kristusove milosti ne morem, da ne bi lagal, kradel, goljufal, izkoriščal, varal, obsojal, spletkaril…

Samo njegovo sinovsko življenje me lahko osvobodi postave greha in smrti, ki je v meni. Postava smrti me dela enakega likvidatorjem po vojni in med vojno, enakega pohlepnim bogatinom, ki kradejo denar vseh itd itd.

A le v Kristusu in iz njega sem lahko novi človek. Ne sam v sebi in sam iz sebe. Po krstu v nas prebiva Njegov Duh. Duh Sina, ki pozna Očeta. Le v Kristusu sem lahko dar in sem izpolnjen.

Pri krstu so mi dali ime novega človeka. Nisem več stari egoist, ampak sem sin, ki živi iz njegove Božje zvestobe in ljubezni. Ne iz svoje, iz njegove.

Če živim iz sebe, ne morem delati po Božje. Nisem sposoben darovati, le jemati in posedovati. Če nimam izkušnje, da sem v Kristusu sin Boga Očeta v moči Svetega Duha, bom še vedno navezan na greh in na postavo, ki ga obsoja.

Če imam sinovsko izkustvo pa se lahko takoj pokesam in vrnem v Očetovo ljubezen. Danes ljudje bežijo iz katoliške cerkve, tudi zato, ker niso dobili in verjetno še ne dobijo, sinovske izkušnje. Smo izgubljeni sinovi, ki se imamo za svobodnjake, v resnici pa smo sužnji svojih neredov in manipulacij, zarot in potrošništva. Nenehno ogroženi in ogrožamo. Dovolj je, da odpremo televizor in smo priča prav temu vzdušju. Vsi proti vsem in kdo bo koga. Iščemo grešnega kozla v drugih, ubija pa nas naš lastni. Gospod pa vztraja in ne odneha vabiti, ne obupa nad nami in ne neha klicati vsakega osebno, po imenu in tam kjer živimo in delamo.