»Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen.« (Jn 4,14)

Predstavljajmo si najbolj svežo in lepo studenčnico sredi divje čudovite narave, kjer je Bog tisti, ki ureja proces življenja. Hoče mi dati piti, pa ga ignoriram in se ne menim zanj. Pijem vodo iz plastične steklenice z različnimi dodatki, ki me puščajo žejnega in škodijo mojemu zdravju.

Moje srce pa hrepeni po viru čiste studenčnice, ki bi potešila mojo slo po življenju. Kako rad bi imel v posesti takšne vir življenja in z njim razpolagal. Obogatel bi, ker bi morali vsi hoditi k meni po živo vodo.

Tako sta razmišljala že moj prapraded Adam in njegov mlajši bratranec Ojdip. Saj vemo, da se jima ni dobro izšlo in da sta tragično končala. V čem je bila njuna težava? Spregledala sta vir žive vode in si ga hotela prilastiti. Nista hotela biti to kar v resnici smo. Pozabila in ignorirala sta, da smo ljubljeni sinovi in hčere Očeta. To je vir čiste studenčnice, ki žubori v naših srcih.

Resnice, da smo ljubljeni sinovi in hčere ne moremo plačati ali ukrasti. Če to hočemo vir žive vode v nas utihne in presiha. Le kot čisti dar ga lahko s hvaležnostjo sprejmemo. Ni težko, saj smo ga v resnici že neštetokrat doživeli in okušali. Doživljamo ga kot izvir ljubezni, notranjo srečo in svetlo luč, ki vsemu kar je podarja nov sijaj.

Zaklad po katerem hrepenimo in ga iščemo je že v nas. Tam v skriti kamrici žari in nas podarja. Iz njega žubori radost, ki mi je nobena stvar ne more dati niti vzeti. Znotraj gori izvir luči in mojega življenja.

Prepoznam ga po radosti, ki jo izžareva, tudi če nič ne mislim in nisem doživel nič posebnega. Tedaj sem tam, kjer naj bi vedno bil. V mojem srcu najdem in častim Boga v Duhu in resnici. V srcu jaz prebivam skupaj z Njim.

Povsod drugje sem zunaj, čutim bojazen in stisko, da nisem na svojem mestu. Njegov Duh, studenec žive vode, lahko teče iz mojega srca zato, ker poznam Očeta. Ljubezen Trojice me oživlja in podarja (preberem Iz 55,1-3; Jer 2,13; Iz 12,3; Ezk 36,25-27; Iz 54,1-10.13). V vsakem izmed nas šumlja ta notranji vir poznavanja in ljubezni. Zato lahko ljubimo, kakor smo ljubljeni. V tem je večno življenje, ki smo ga deležni že danes in tukaj. Žubori iz njegove ljubeče srčne rane (Jn 19,34.37).