“Pri Bogu je vse mogoče,” odgovori Jezus učencem, ko končno doumejo, da se nihče ne more rešiti iz lastnih moči. Vsak in vsi se obnašamo kakor bogataši. Nimamo uboštva otroka, ki je nujno potrebno za sprejetje Boga. Ko se zavem te svoje izgubljenosti odkrijem svoje skrajno uboštvo bogatina. Šele tedaj sem sposoben sprejeti, da samo Bog rešuje. Očitno mora vsak rod iti skozi ta ozka vrata. Tudi mi.

Vse je bilo ustvarjeno za nas, da bi stvari uporabljali toliko, kolikor potrebujemo, da imamo lahko z njimi radi Boga in drug drugega. Boga ljubimo tako, da prepoznavamo dar in ga hvalimo; brate ljubimo tako, da darujemo in delimo, kar nam je Bog podaril.

Težava pa je, da nas premaga sla po posedovanju zaradi katere stvari postanejo moj lažni bog, jaz pa njihov suženj. Strah pred smrtjo vsakega izmed nas sili, da poroštvo življenja iščemo v posedovanju in kopičenju stvari, ne pa v Bogu in v zaupnem odnosu z njim.

Pohlep po bogastvu in navezanost na denar je korenina vsega zla. Dokler je to moj cilj življenja, se ne morem rešiti, ampak uničujem svoje in drugih življenje. Posedovane stvari mi omogočajo potešitev potreb, ki jih imam. Nikakor pa ne morejo potešiti potrebe, ki sem. Sem potreba po absolutni ljubezni. Bog se mi podarja v vsem in po vsem. V tem je njegova ljubezen in jaz sem potreba po tej ljubezni.

Zato nam odlomek predstavi bogataša, ki hoče dar, ki ga prejmeš le kot dedič, prislužiti s svojimi napori in zaslugami. Dedič sem le, če sprejmem, da sem sin/hči, in hočem biti brat/sestra. Ko ljubim Boga kot Očeta in vas kot brate in sestre sem dedič. Srečanje z Jezusom odpre moje srce prav za to resnico in me osvobodi suženjstva stvarem in lastnemu sebičnemu strahu zase. Navezanost na to kar imam, me zaslepi. Ker ne umorem biti sin in brat, postanem žalosten in prazen. Ko delam slabo, me hudi duh lažno tolaži z užitki. Bog mi tedaj sredi ujetosti v pohlep daje žalost, da bi me prebudil za dobro, da bi se znova obrnil k njemu in hvaležno delil z vami to kar sem in imam.

Bogataš ne zmore tega koraka. Njegova ujetost v to kar ima je prevelika. Je kakor kamela. Takšen je lažni jaz vsakogar izmed nas. Smešno se trudimo, da bi šli s svojimi lastnimi močmi skozi šivankino uho.

Šele ko priznam, da tega ne zmorem, odkrijem, da sem dovolj majhen, da sprejmem to kar sem po daru in se neham oklepati utvare, da sem to kar imam in posedujem zase, proti bratom in sestram.

Z apostolom Petrom se lahko čudim, kako da sem slišal Jezusa in želim upoštevati njegov klic, naj postanem to kar v resnici sem. Ob Jezusu postanem dovolj majhen, da sprejmem neprecenljivi zaklad svoje in naše resnice: ljubljeni sinovi in hčere očeta smo, zato pa bratje in sestre med seboj. On je postal tudi zadnji med vsemi, da bi s tem, ko ljubim najbolj ubogega, ljubil njega, in ko ljubim njega, ljubim vse. Moj odnos do stvari postane ponovno tak, kot je bil v začetku, po Božjem načrtu: osvobojen malikovanja doživljam stvari kot dar, sprejemam jih od Očeta in jih delim z brati.

Kaj pa si ti želiš? Če se prepoznaš v bogatem mladeniču in Jezusa prosiš, naj te osvobodi, potem se bo zgodilo, kar se tebi in tudi meni zdi nemogoče.