Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči.

To pa je Janezovo pričevanje: Ko so Judje poslali k njemu iz Jeruzalema duhovnike in levite, da so ga vprašali: »Kdo si ti?«, je priznal in ni tajil. Priznal je: »Jaz nisem mesija.« »Kaj torej? Si mar Elija?« so ga vprašali. »Ne, tudi to nisem,« jim je rekel. »Ali si prerok?« »Ne,« je odgovóril. Rekli so torej: »Kdo si, da bomo mogli odgovoriti tistim, ki so nas poslali. Kaj praviš sam o sebi?« Dejal je: »Jaz sem glas vpijočega v puščavi: zravnajte Gospodovo pot, kakor je rekel prerok Izaíja.«

Odposlanci so bili iz vrst farizejev. Vprašali so ga in mu rekli: »Kaj torej krščuješ, če nisi ne mesija ne Elija ne prerok?« Janez jim je odgovóril: »Jaz krščujem z vodo, med vami pa stoji on, ki ga ne poznate, tisti, ki pride za menoj, in jaz nisem vreden, da bi mu odvezal jermen na sandali.«

To se je zgodilo v Betaniji, onkraj Jordana, kjer je Janez krščeval. (Jn 1,6-8.19-28)

Tudi na tretjo adventno nedeljo je glavni lik Janez Krstnik. Ob njem naju Cerkev vabi, naj razmišljava o svojem odnosu do Boga. On je Odrešenikova priča. Pričuje o Jezusu Kristusu, katerega rojstvo bomo praznovali čez nekaj dni.

Današnji odlomek je iz Janezovega evangelija. Njegov pogled seže onkraj meja zemeljske zgodovine v večno zgodovino Božje ljubezni do vsakega človeka, tudi do tebe in mene.

Krstnik je prva priča Jezusove brezpogojne ljubezni do vsakega človeka, ki se bo postopno razodela tudi apostolom, učencem in njihovim učencem, tebi in meni in vsem do konca sveta.

Krstnikovo pričevanje je še negotovo. Dvomi. Pojasnjevati mora, da skupaj z vsemi nami, tudi sam pričakuje Odrešenika. Ima dar, da bo Odrešenika prepoznal, ko bo prišel, in ga pokazal tudi nama. S svojim krstom v vodi kaže na Jezusov krst s Svetim Duhom. Odrešenik sam pa nama bo povedal, kdo je, in pokazal svojo skrivnost.

Cerkev na podlagi Janezovega pričevanja že sluti Odrešenikovo delovanje. Dojema ga kot eno samo veliko gibanje veselja in radosti. Odrešenik, Kristus Gospod, je veselje sveta. Današnje bogoslužje je praznovanje tega veselja in predokus tega, kar bo svetu razodeto z rojstvom Emanuela, Boga z nami.

Vstopni spev v mašo naju zato odločno vabi: „Veselite se v Gospodu, vedno se veselite. Gospod je blizu! "

Iz česa izvira takšno veselje? To vprašanje preveva celotno bogoslužje. Vsako srce na podlagi svoje osebne zgodovine na edinstven in enkraten način zastavlja to vprašanje. Resnica odgovora se v globinah dotika najine enkratne in edinstvene osebne zgodbe. Veselje je sad resnice in njenega sijaja. Ustaviva se in poglejva v Jezusa, ki nama kaže resnico. Sadovi tega gledanja bodo pri meni zagotovo drugačni kot pri tebi.

Kristus razveseljuje, osvobaja in zdravi naša človeška srca. V Njem Bog odgovarja na tvoje in moje srčne muke in najine življenjske bolečine. Če srce te osvoboditve noče sprejeti, ga ni mogoče ozdraviti. Če ne ozdravi, ne bo sposobno prepoznati in sprejeti veselja. Če odpreva svoji srci za doživljanje in okušanje Božjega veselja, sva pripravila pot Gospodu.

Vera v Gospoda Jezusa Kristusa je izkustvo radosti in veselja. Če sva doživela in okusila Božjo voljo v Jezusu Kristusu, živiva v veselju. Če sva v Jezusu okusila Božjo dobrotljivo ljubezen do naju osebno in slehernega človeka, živiva v veselju, ki naju napolnjuje.

Zaradi tega sva sposobna intimnosti, ki je znamenje močnega in živega odnosa z Bogom, s samim seboj, bližnjimi in stvarmi. Ozdravljena sva in osvobojena.

V tem je skrivnost molitve. Bogu se lahko zahvaljujeva v vsakem položaju in za vsako stvar. Intimnost namreč vedno spremlja ponižnost, ki je sposobnost sprejemanja življenja v vsem njegovem sijaju, brez namišljenih zahtev in domišljavosti. Če se bova za vse zahvaljevala, bova odkrila, da sva ozdravljena in osvobojena vsake domišljavosti. Lahko uživava intimnost in veselje, po katerih hrepeniva. Če iskreno moliva, bova kmalu v sebi ponovno odkrila notranjo svobodo in veselje ter se zahvaljevala za vse. Če sva resnično vesela, lahko neprenehoma moliva in živiva življenje v evharistiji ali zahvaljevanju. Če verujeva, lahko vse svoje življenje preživljava v znamenju veselja.

Cerkev se v moči okušanja veselja Jezusovega razodetja vsem ljudem vseh časov pripravlja na Božični praznik. Povabim te, da se skupaj z njo danes veseliva tudi midva.