»Kdor ima očeta ali mater rajši kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima sina ali hčer rajši kakor mene, ni mene vreden. Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. Kdor sprejme vas, sprejme mene; in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal. Kdor sprejme preróka, ker je ta prerok, bo dobil plačilo preróka; in kdor sprejme pravičnega, ker je ta pravični, bo dobil plačilo pravičnega. Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je moj učenec, resnično, povem vam, ne bo izgúbil svojega plačila.«

V današnjem evangeliju Jezus spet svari svoje učence, preden jih pošlje oznanjat. Najprej nama je napovedal preganjanje, zdaj pa naju povabi, naj se ne prepustiva strahu. Razlaga nama, kaj je v resnici v igri, ko naju pošilja k drugim. V igri je sposobnost, da do dna zaživiva svojo resnično človeškost, ki je glede na to, kako zdaj živiva sama sebe, nova. Z njim lahko sprejmeva svojo človeško naravo in jo odpreva neskončnosti Očetove božje ljubezni. Ta je temelj naše nove človeškosti.

Jezus jasno pokaže, da glavna vrednota in merilo, po katerem lahko oblikujeva in živiva svojo človeškost, ni več narava, npr. družinske vezi in navezanosti. Ko nama pravi, da tisti, ki bolj ljubi očeta in mater kakor njega, ni njega vreden, nama hoče reči, da kdor jemlje za merilo svoje človeškosti zgolj naravo, v resnici onemogoča in zavira uresničitev svoje človeške poklicanosti. S tem samega sebe in druge prikrajša za Božjo razsežnost, ki je temelj naše človeškosti. Ukrade ji bistveni vzor in vrednoto, ki je Jezus sam. Enak pomen imajo besede: »Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel.« Če hočeva imeti življenje zgolj znotraj meja preproste materialne narave, v resnici zadušiva svoje najgloblje človeško hrepenenje. Onemogočiva si, da bi dosegla, kar kot človeka v resnici nosiva v sebi. Božje razodetje nama odkrije korenine najine človeškosti. To dokazuje izkušnja svetnikov, ki jih je razodetje Božje ljubezni v Jezusu Kristusu tako zaznamovalo, da sta v njihovi človeškosti na vse druge ljudi izžarevala Božja ljubezen in spoštovanje.

Če se postaviva pred Jezusa in mu zaupava, naravne lastnosti ne morejo več biti merilo in oporna točka za to, kako živiva sama sebe kot človeka. Nič več ni pomembno, ali sva bogata ali revna, lepa ali grda, zdrava ali bolna, pomembna ali zaničevana, prijatelja ali sovražnika, bela ali črna, verna ali neverna. Tisto, kar je res pomembno, je, da se Jezus poenači z nama. »Kdor sprejme vas, sprejme mene; in kdor sprejme mene, sprejme tistega, ki me je poslal.« Bistveno je, da sva midva v njem Božja last in Božji sin ali hči. V tem je vrednost najine človeške narave. Če se nama Bog podari, to ni le za naju, ampak da bi po nama vsi drugi prepoznali Božjo dobroto ter bi ta zasijala v srcih vseh in nad vsem svetom.

Najvišja vrednota je, da je Oče navzoč v vsakem človeku. Midva ga poznava zaradi Jezusa Kristusa, ki to resnico pokaže vsem, ki mu zaupajo. Tako pa postaneva odgovorna, da tudi po nama ta resnica zažari v svetu. Jezus govori nama, ko pravi, kdor sprejme enega človeka zato, ker je Božji sin, bo prejel isto nagrado kakor Božji Sin. Živel bo sijaj sožitja z Bogom, v miru z vsemi. Blagor tistim, ki delajo za mir, ker se bodo imenovali Božji otroci, je rekel Jezus. Tisti, ki iščejo mir z vsemi in ki so za njegovo dosego pripravljeni izgubiti svoje življenje ter ne zahtevajo posebnih pravic zase, so v resnici srečali svojega Gospoda. Okusili so dar njegovega miru, ki jim ga je dal. Miru, ki je prenovil korenine naše človeškosti. Miru, ki je globoko zaupanje Bogu Očetu.

Vsaka poteza v tej smeri, pa čeprav je samo kozarec vode, je pospeševanje prihoda Božje ljubezni. Z vsako najmanjšo kretnjo se lahko odpirava in živiva iz svoje v globinah prenovljene človeškosti. Vsako okoliščino in dogodek svojega življenja lahko odpreva prihodu Božje ljubezni. Božja previdnost nas v resnici tako močno obdaja; le če bi jo znala videti tudi midva.