In Janez je izpričal: »Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim« (Jn 1,32).

Vse cerkveno leto, ki je pred nami, lahko opišemo s podobo izhoda iz Egipta. Mi smo povabljen v izhod iz svoje vasezaverovanosti, samovolje, samouresničenja, samozadostnosti, samopodobe in vrtenja okrog samega sebe. Poklicani smo ven iz malikovanja lastne smrti in umrljivosti. Janez Krstnik nam kaže pravo smer.

Jagnje, ki ga oznani Janez Krstnik je služabnik obložen z zlom sveta, z našim zlom in trdosrčnostjo. Jezus se pokaže kot odrešenik sredi naše bede in trdosrčnosti. On našega zla ne izniči s čarobno palico, ga ne zradira z radirko, ga ne izniči, ampak ga nosi na svojem telesu: obloži se in pokrije z našim zlom – z vso hudobijo vseh časov in vsakega srca. Na njem je mogoče videti vso težo greha in zla. On postane greh, ki ga mi hočemo odstraniti in vreči ven. Običajno na magični način in po možnosti na rame drugih.

A Jezus je naš/moj odrešenik le tam, kjer mi priznamo, da ne zmoremo in smo prekratki. Zato ne zgine v puščavo kot grešni kozel na katerega naložimo svoje grehe, ampak vstane iz smrti in nam pokaže Očetovo ljubezen. Nora Božja ljubezen se nam po Kristusu do konca izroči in podari v našem grehu. Jezus sprejme smrt, ki je plačilo za greh. Ne izniči greha, ampak samega sebe. Tako izniči moč greha nad nami.

Mi pa še vedno mislimo, da smo bolj duhovni, če sami sebe in druge zaradi greha na veliko obsojamo in kažemo s prstom. Še vedno mislimo, da smo sami pomembnejši od Njega, ki je bil namesto nas izločen, vržen iz naše srede in namesto nas obsojen na smrt.

Kakor so bili Izraelci osvobojeni egiptovske sužnosti in smrti zaradi jagnjetove krvi na podbojih njihovih vrat, tako smo mi osvobojeni suženjstva strahu pred smrtjo, ko smo pri krstu potopljeni vanj, ne vase.

Smrt je namreč posledica izgube sinovskega stika z Bogom Očetom, je posledica preloma odnosa. Greh je v tem, da svoje življenje temeljimo na sebi in se branimo tako, da ubijamo druge. Strah pred smrtjo in koncem nas zasužnjuje sebičnosti, nasilju in zlu. Odnos z Bogom si hočemo zaslužiti.

Jezus odvzame razlog zaradi katerega grešimo: smrt. Smrt nam odvzame vsak smisel in nikakor ne verjamemo, da smo Božji sinovi in hčere. Jezus je v smrti podaril samega sebe vsakemu izmed nas. Namesto smrti nam daje svojega Svetega Duha, duha sinovskega odnosa do Boga, ki je naš Oče in mati. Tega Sinovstva in hčerinstva si ne moremo zaslužiti, niti s kesanjem niti s samoobjokovanjem. Lahko ga le sprejmemo v daru njegovega odpuščanja. Njegov Sveti Duh nas v odpuščanju preraja in rojeva za sinove in hčere, za brate in sestre. Sveti Duh je novo življenje, ki ga imamo v sebi in je premagalo smrt.