»Povedal jim je še priliko, kako morajo vedno moliti in se ne naveličati« (Lk 18,1)

Za našo vero je bistvenega pomena, da ves čas pričakujemo in hrepenimo po osebnem odnosu z Bogom. Zato nas evangelist vabi naj vedno molimo. Glavni sad molitve je namreč odprtost za Očetovo nenehno navzočnost in odprtost za njegovo nenehno delovanje v naše dobro. Nenehna molitev nas varuje pred skušnjavo, da ga ne bi pričakovali, da bi živeli tako kakor da ga sploh ni. Če prosimo zanjo, rešitev pride. Če ne prosimo je niti ne pričakujemo, niti ne sprejmemo, ko nam jo Gospod ponudi. Njegovo kraljevanje lahko le sprejmemo, ne moremo ga ustvarjati. Podarjeno nam je, če ga pričakujemo in po njem hrepenimo. Moja prošnja Bogu omogoči, da pride in da ga sprejmem. Njegovo kraljestvo je skrito in v trpljenju, a je že uresničeno. V boju za zvestobo Gospodu okušamo njegovo moč. Največji dar naše molitve je občestvo in domačnost z Bogom, z Darovalcem in ne tisto, za kar po svojem omejenem spoznanju prosimo. Molitev nenehno oživlja naše hrepenenje po Bogu: največji dar, ki smo ga prejeli. Edino kar si Bog želi, je da hrepenimo po njem.