»Jakobu pa se je rodil Jožef, mož Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus« (Mt 1, 16)

Jožefova zgodba je tudi naša zgodba. Mi Sina ne moremo spočeti, lahko pa se odpremo in ga sprejmemo od Marije. Po njej se rojeva sam Bog. On je vir rojevanja. Izhajamo iz njega in smo vodeni k njemu. Vsak od nas prejme svojo identiteto od prednika in jo posreduje otrokom obogateno s svojo lastno identiteto. Abraham zaradi vere zapusti očeta, da ga Bog nauči biti človek na Božji – sinovski in občestveni način. Njegov resnični oče je Bog. Jezus, ki je ustvarjen kot človek in neustvarjen kot Bog dopolni vsako očetovstvo in nosi vsebi vsako sinovstvo. Marija je naročje, ki sprejme to Božje porajanje v skrivnost Boga Očeta, ki je naš začetek in cilj. Vsak od nas je tudi del rodovnika, ki ga je začel Bog. S sprejetjem Jezusa postanemo njegovi dediči in sorodniki. V nas se uresničuje Očetovstvo Boga in telo Sina. Jezus je novo stvarjenje človeka in tudi konec sveta, ki ga je Bog ustvaril za nas. Jezus je po mesu Davidov sin po Duhu pa Božji Sin. Jožef je zgled, kako naj bi mi sprejemali Jezusa, kot lastnega sina. Če smo oddaljeni ga bomo sprejeli, če smo bližnji pa ne. On nas iz sužnosti vodi v deželo očakov, ki je Božje srce in občestvo Trojice. Jezus obnavlja naše bratstvo, ki nam ga je uničilo izgnanstvo malikovanja in samozadostnosti.