»Veliko prerokov in pravičnih si je želelo videti, kar vi gledate, pa niso videli.« (Mt 13,17)

Blagor našim očem, ker vidijo, in našim ušesom, ker slišijo! Koga ali kaj? Jezusa in resnico o Bogu Očetu, o nas in o življenju. Ko beremo današnji evangelij si lahko napačno predstavljamo, da je Bog le nekatere določil za razumevanje, druge pa izključil. Lahko se nam napačno zazdi, da hoče Bog rešiti samo nekatere. Vendar ni tako. Tisti, ki Jezusa ne sprejmejo, ga nočejo slišati in ga ne marajo, niso izgubljeni in zavrženi. Zanje Jezus govori v prilikah. Prilika je kot drobna torba za prvo pomoč, ki pride prav šele takrat, ko se srce končno odpre in želi spoznati in videti, če ne drugače, iz radovednosti. Če hočemo razumeti priliko o sejalcu, nas Jezus vabi, da odpremo srca, ušesa in oči za Gospoda, se mu približamo, ga poslušamo, in mu izročimo svoje trdo srce. Cerkev sestavljamo tisti, ki želimo Jezusa poslušati, ga videti, se mu približati, govoriti z njim in ga poslušati. Tega pa ne moremo, če ne priznavamo, da imamo trdo srce, da smo gluhi in slepi za njegovo besedo in tudi za svojo in božjo resnico ter potrebni ozdravitve. Dokler ne dozorimo do takšne notranje drže, ostajamo zunaj in smo del množice, ki Jezusa ne pozna, ne sprejema, ga ne želi slišati in ga ne mara.