Cerkev nas vabi, da se zavemo svoje končnosti in cilja. Berila nas spomnijo na poslednje in skrivnostne dogodke, ki se bodo zgodili preden pride Sin človekov, da nas sodi in nam odpre vrata Božjega kraljestva. Evangelist Marko uporablja apokaliptični jezik. Ta je poln domišljije in krepak. Nam je težko razumljiv in ga s težavo sprejmemo. V enem samem prizoru so pomešani različni dogodki: Jezusova smrt in vstajenje, uničenje Jeruzalema po rokah Rimljanov, tragedije človeške zgodovine, razne preizkušnje, mučeništvo vernikov, kozmična znamenja ob koncu časov in poslednja sodba, ki je blizu.

Kako lahko svoje srce odpreva, da bova sposobna sredi vseh teh opisanih dogodkov slišati Besedo življenja, ki je v njih skrita?

Odgovor na to vprašanje nam lahko osvetli vstopni spev v mašo: »Gospod govori: Mislim na rešitev in ne na nesrečo. Klicali me boste in uslišal vas bom; nazaj vas bom pripeljal iz izgnanstva iz vseh krajev«. Beseda ne kaže zgolj na nek prihodnji dogodek, ampak nam osvetljuje določeno napetost, napetost Božjega hrepenenja, da bi bil z nami, da bi končno spoznali in priznali njegovo ljubezen do nas, njegovih sinov in hčera, ki se uresničuje v zgodovini.

»Gospod, podari nam Jezusovega Duha, ki omogoča, da med nami zasije tvoje ljubezen. Prosimo, da bi tudi mi, gnani od iste ljubezni, lahko gledali prihod tvojega kraljestva, ki povezuje in združuje razkropljene Božje otroke.«

Jezus je namreč za to prišel med nas. V njem se končno uresničujejo in dopolnjujejo Božji načrti miru z nami. Govorjenje o preizkušnjah, bolečinah, preganjanjih, mučeništvih, ki jih apokaliptična govorica prodorno opisuje, zgolj ostri in usmerja pogled na edino potrebno. Edino potrebno pa je, da vsak izmed nas ohranja svoje srce v ljubezni, ki prihaja od Boga in vodi spet nazaj k njemu. Edino potrebno je, da ta ljubezen lahko končno osvoji vse. Zunaj Njega, zunaj Božjega načrta miru za človeka, ni mogoče zajeti te ljubezni. Brez nje tragičnost zgodovine ostane zgolj tragedija, naša razpršenost ostane vir jeze in ločevanja med nami, ki se neizogibno približujemo koncu, ne da bi dosegli svoj resnični cilj.

Zato, kadar se nad nas zgrne preizkušnja, kadar nas močno napade skušnjava in udari razdejanje, je edino opozorilo naslednje: pazite, bodite pozorni, bedite. Pazite, da se ne boste pustili prevarati in voditi za nos. Pazite, da vas ne preslepi. Ne pijte laži, ne varajte svojega srca. Ne prepuščajte se mislim strahu in skrbi, obupa in tesnob.

Jezus nas spodbuja in nam vliva pogum: »nebo in zemlja bosta prešla, a moje besede ne bodo prešle«. Prav zato ker verujemo, da bo končni izid častitljiva predstava Božjega kraljestva, ko bodo vsi videli kako velika je Božja ljubezen do nas (do tistih, ki želijo biti te ljubezni deležni, in tudi do tistih, ki se ji odrečejo in je nimajo), si tudi mi prizadevamo, da bo naše današnje delovanje in obnašanje usmerjeno k temu, da pokaže na Božjo ljubezen. Prizadevamo si, da bi vsakemu srcu v vsem svojem sijaju zažarela Božja ljubezen, ki je dana v Jezusu Kristusu. Vsak dogodek poslednjih časov je povezan z dogodkom Jezusove smrti in vstajenja. On resnično dopolni zgodovino s tem, da jo odpre njenemu cilju: ki je razodetje Božjega načrta miru za človeka.

Tesnobno vprašanje, ki nas spremlja, pa ostaja vedno isto: toda zakaj mora biti v zgodovini toliko bolečine? Zakaj mora ljubezen, če se hoče pokazati, skozi tako veliko trpljenje? Zakaj je Sin človekov tudi sin bolečin? Ali se drugi lahko prepriča v tvojo ljubezen, če ne vidi, da zanj lahko tudi trpiš? Odgovor ostane skrit v Božjem srcu. Te skrivnosti je najino srce deležno takrat, ko si prizadeva z Bogom deliti njegov načrt miru za človeka. Prav kakor pravi obhajilni spev pri maši: »Srečen sem, če sem v božji bližini. Zato se z veseljem izročam v božje varstvo« (Ps 72,28). Tudi odpev psalma pravi: »Varuj me, Gospod, k tebi se zatekam!«. Prav razodevanje Jezusove Božje ljubezni tvojemu in mojemu srcu je tisto, kar ga varuje. Osvoji ga ljubezen, ki je resnična skrivnost naše človeškosti, naša korenina življenja. Pustimo se mu osvojiti.