»Ko se je Jožef zbudil, je storil, kakor mu je naročil Gospodov angel. Vzel je svojo ženo k sebi« (Mt 1,24)

Verjetno ste se že kdaj znašli pred na videz ali po človeško gledano nerešljivo težavo. Slej ko prej vsak od nas doživi takšne okoliščine, ki se zdijo neizprosne in nerešljive. Največja šoke in ponižanja doživimo s strani svojih bližnjih in jih seveda bližnjim tudi sami povzročimo. Sv. Jožef, ki si je resno prizadeval za življenje z Bogom je doživel nekaj podobnega. Če Marijo zavrne in jo javno izpostavi, jo čaka javno kamenjanje. Odloči se, da jo bo na skrivaj odpustil in razdrl zavezo.

V večji ali manjši meri smo »kamenjanje« v blažji obliki in razna ločevanja doživeli in jih povzročamo prav vsi. Obrekovanja, opravljanja, sramotenja, javnega žaljenja in kritiziranja, privoščljivosti in jemanja dobrega imena so tudi glavna hrana naših medijev, ki se za povrh še dobro prodaja. V Jezusovem času so v tem duhu izvajali javno predstavo prekletstva. Bolj je obrekovanje žalostno, bolj z užitkom poslušamo in širimo slabe misli o drugih, dodamo svoj namišljeni del in se naslajamo. Žalost in škandal prinašata denar, ljubezen in dobrota pa nas puščajo hladne in zdolgočasene. Po logiki grešnega kozla so nam všeč obgrizene kosti drugih. Bolj ko zaudarjajo, bolj z veseljem jih obžiramo. Kristjani in katoličani pri tem nismo nobena izjema. Potolažimo se s tem, da je treba nekomu povedati, da vse teže ne nosiš sam.

Ali obstaja še kak drug, morda boljši in bolj Božji in hkrati tudi zares človeški način izhoda iz te adamovske pokvarjenosti? Jožef doživlja težke muke in notranje more. Misli se mu nenehno vrtijo okrog te drame. Kako smo si podobni. Ne more se rešiti teh obsedenih misli. Zdi se, da ga je stiska požrla. Ali vam zveni domače in se lahko prepoznamo?

Zelo pomembno je, da je Jožef Marijo hotel na vsak način rešiti. S tem je Svetemu Duhu omogočil delovanje. Želel je razmišljati in delovati v ljubezni in spoštovanju do Marije. V središče je postavil njo, ne sebe in svoje sramote, za katero bi glavno ceno plačala Marija. To je Svetemu Duhu omogočilo, da je Jožefu lahko pomagal po sanjah in v spanju. Objel ga je v Očetovo ljubezen. V sanjah se njegov začaran krog vrtenja okrog navidezno brezizhodnih okoliščin prekine. V sanjah mu lahko Bog pokaže svoj pogled na njegovo dramo in notranje dogajanje. Zaskrbljenost ni več glavni filter gledanja na neizprosne okoliščine. Bog mu pokaže svoj ljubeč pogled na dogajanje.

A vendar nas duhovni očetje in matere skozi zgodovino cerkve opozarjajo, da po sanjah lahko govori Sveti Duh ali pa hudobni duh. Ko se sanj spominjamo pa jim tudi sami zlahka pripišemo napačen pomen in zato naredimo tudi napačne odločitve. Odsvetujejo nam razlage sanj in posledično upoštevanje teh občutkov, ker se zlahka zmotimo pri prepoznavanju glasov. Hudi duh se zlahka pretvarja in nas prelisiči.

Če nam hoče Bog nekaj povedati, nam bo to tudi povedal. Ostati moramo le zvesti njegovi Besedi in dobri novici. Če smo mu zvesti, nam bo pokazal kar potrebujemo.

Jožefu je Bog dal dojeti, da je pri njegovi ženi Mariji na delu Sveti Duh. Zato jo je sprejel. Z njo je sprejel tudi vse to, kar je Bog delal v njej. Izredno očetovsko. Odpove se svojemu načrtu za Marijo, sprejme pa njo in Božje delovanje v njej in po njej. Zato bo deležen Božjega otroka, ki ga bo Jožef lahko sprejel kot svojega sina. Posredoval mu bo vse človeško, ne bo pa ga posedoval za svojega, kajti Jezus je za vse in od vseh. Dal mu bo ime in ga s tem priznal za svojega sina. Svoje življenje in moči bo posvetil skrbi za Kristusovo telo. Skrbel bo za Jezusovo rast in ga hranil s potom svojega obraza in z močjo svojih tesarskih rok.

Pri evharistiji tudi ti in jaz lahko svoje delo izročava v Božje roke in se odpoveva svojim načrtom in koristim. Sveti Duh iz tega, kar sva položila na oltar naredi del Kristusovega telesa. Vsak izmed nas lahko v evharistiji nenehno prinaša svojo resničnost v telo Jezusa Kristusa, ki je Cerkev. Besede evangelija nas vabijo v Jožefovo držo pogleda na svet in na svoje načrte, pričakovanja in prepričanja. Jožef nam lahko pomaga odkriti, kakor nas Oče oblikuje po Kristusovi sinovski podobi v tej naši zgodovini in v takšni grešni Cerkvi. Sveti Duh vse združuje v telo Božjega Sina. Tega ne dela po naši posvetni logiki samouresničenja in samoodrešenja, ampak na velikonočen način, po Božje. Zajema nas vase, v Očetovo ljubezen, da postajamo tudi mi vstalo telo Jezusa Kristusa za današnji čas in današnje razmere. Kakor porodnica tudi mi pričakujemo (advent), da se bo v nas in po nas razodelo Njegovo življenje.