Iz svetega evangelija po Luku (24,35-48)

Tisti čas sta učenca pripovedovala, kaj se je zgodilo na poti in kako sta prepoznala Jezusa po lomljenju kruha. Ko so se oni pogovarjali o tem, je sam stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« Vznemirili so se in obšel jih je strah. Mislili so, da vidijo duha. Dejal jim je: »Kaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi? Poglejte moje roke in moje noge, da sem res jaz. Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesa in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz.« Ko je to rekel, jim je pokazal roke in noge. Ker pa od veselja še niso verjeli in so se čudili, jim je rekel: »Imate tukaj kakšno jed?« Ponudili so mu kos pečene ribe. Vzel jo je in jo vpričo njih pojedel. Nato jim je rekel: »To so besede, ki sem vam jih povedal, ko sem bil še pri vas: Mora se izpolniti vse, kar je pisano o meni v Mojzesovi postavi, prerokih in psalmih.« Tedaj jim je odprl um, da so doumeli Pisma. Rekel jim je: »Tako je pisano: Mesija bo trpel in tretji dan vstal od mrtvih, in v njegovem imenu se bo oznanilo vsem narodom spreobrnjenje v odpuščanje grehov, s čimer bodo začeli v Jeruzalemu. Vi ste priče teh reči.«

Pripovedi o velikonočnih dogodkih imajo dva cilja: želijo nama pokazati resnico Jezusovega vstajenja, ki se nam danes zdi nemogoča ali celo utvara, ter odpreti najino srce za razumevanje Svetega pisma. Jezusovo vstajenje namreč celotnemu Svetemu pismu daje čisto drugo težo in dokončnost.

Tudi ti in jaz sva lahko deležna moči vstajenja, ki se imenuje »slava«. Lahko se naučiva prepoznavati vstalega Kristusa in živeti v njegovi družbi. Saj nama sam zagotavlja: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). Sredi vsakdanjega življenja lahko ponotranjiva isto počelo življenja, ki je vodilo Jezusa. On je priča Očetove božje ljubezni do nas ljudi. Proti njemu in Očetovi ljubezni smrt nima nobene moči.

On je umrl in vstal in je sedaj živi. On nama in vsakemu lahko da življenje, ki ni več podvrženo smrti, ki več ne beži pred smrtjo in pred življenjem.

Prosiva danes Boga, da bi si želela sodelovati pri moči vstajenja. Živeti iz moči vstajenja namreč ni samo po sebi umevna pot. Po njej ne more nihče hoditi sam in zgolj v moči svojih slutenj in iznajdljivosti.

Zato je tako pomembno, da dojemava Sveto pismo in se spreobračava. Spreobrnjenje je namreč pot do vstajenjske moči. Apostol Peter nama pravi, da sta kesanje in spreobrnjenje sad priznavanja Božjega delovanja v Jezusu, človeku, ki so ga zanikali, obsodili, usmrtili in je sedaj Vstali.

Priznanje, da je bil Jezus obsojen in usmrčen, je priznanje lastne krivde v odnosu do Boga. Njegovo ljubezen vsi po vrsti zaničujemo. Zaradi krivde imamo mnogi v srcu globoko bolečino, ki naj bi nam pomagala prepoznati in priznati pred Križanim, da je on resnično pričevalec Očetove ljubezni in da je ta zelo velika.

Ko z bolečino in nežnostjo zreva Nanj, ki je bil preboden, lahko počasi kakor v ogledalu odkrijeva svojo lastno resničnost. Grešnika sva, ki nista hotela upoštevati Božje zaveze. Grešnika, ki zaničujeta Božjo ljubezen. Hkrati pa sva odrešena človeka. Odrešena zato, ker lahko končno gledava Božjo ljubezen, ki se nama je pokazala in nama podarja nove koordinate za najino življenje.

Da bi sprožila v nama takšno notranje zaznavanje in ga potrdila, nama Cerkev bere Sveto pismo in ga razglaša pri vseh bogoslužjih. Cerkev dobro ve, da je Sveto pismo vodič za udeležbo pri moči vstajenja.

Zelo pomembna podrobnost je, da lahko samo Jezus odpre našo pamet in naše srce, da lahko umevamo Sveto pismo (prim. Lk 24,45). To stori potem, ko je vse tisto, kar se v Svetem pismu nanaša nanj, tudi dopolnjeno in uresničeno. Vse do tedaj Sveto pismo ni moglo biti popolnoma odprto. A tudi danes, čeprav je v Jezusu odprto, nama na nek način Sveto pismo še vedno ostaja zakrito, kajti ni še dopolnjeno vse, kar se nanaša na celotno Kristusovo telo, ki je On kot glava in mi kot udje. Manjka še trpljenje tistih, ki v njegovem imenu pričujejo ljudem o Božji ljubezni. Manjka še nekaj izžarevanja sijaja Božje ljubezni do vsakega človeka in vseh ljudi.

Zaradi tega nam manjka tudi nekaj razumevanja Svetega pisma, ki je izraz te Božje ljubezni. Če to velja za vso Cerkev, velja tudi zate in zame. Ko se bo Gospod vrnil, bo dokončno razodel Sveto pismo. Takrat bomo vse videli in razumeli v sijaju njegove dopolnjene in uresničene ljubezni do vseh in vsakega izmed nas. Ob njegovi vrnitvi najino trpljenje, ki je kot brazgotina na Kristusovem telesu, ne bo več izražalo cene za ljubezen, ampak samo slavo in veselje ljubezni. Cena in slava se nanašata na isto telo, na isto osebo, na iste dogodke, ki jih bomo končno doumeli s srcem.