»Kdor je v najmanjšem zvest, je zvest tudi v velikem.« (Lk 16,10)

S tem kako danes in tukaj živimo zemeljsko življenje (najmanjše, odnosi, denar), ustvarjamo svojo večnost (veliko, resnično). Dobrin tega življenja ni dobro niti demonizirati (razglašati jih za hudičeve) niti absolutizirati (imeti jih namesto Boga). Vabljeni smo k zvestobi temu, kar nam je Bog zaupal. Ne smemo zaupati v stvaritve, ampak v Stvarnika. Sredstva ne morejo biti nikdar cilj. Zasužnjijo nas in nas odvrnejo od cilja. Naš cilj ni materialno blagostanje in napredek. Temu danes žrtvujemo to, kar je za nas resnično dobro: Božje življenje, njegovo Očetovstvo, živeto v bratstvu. Vse kar je, pa je Božji dar in zgolj sredstvo, da vstopamo v ljubeče občestvo z Bogom in z brati. Vabi nas, da se nenehno zahvaljujemo in dobrine delimo drug z drugim. Dobrine so najmanjše v primerjavi z resničnim dobrim. So le sredstvo za dosego resničnega dobrega. S pravilno uporabo dobrin v sedanjosti si pišemo svojo prihodnost. Zvestobo Bogu lahko živimo le v pravilni uporabi dobrin za ljubezen do Njega in bratov. To je pravo izražanje zvestobe Bogu. Naš neuspeh je, če ljubimo stvari bolj kot Stvarnika. Krivičen sem, ko ne zaupam v Gospoda in s tem ne izpolnim njegove volje. Oboje živimo v malih stvareh vsakdanjosti. Povabljeni smo, da živimo iz Cilja v vsakdanjih okoliščinah. Vsak od nas je poklican, da postane zvest v duhu evangelija; da ne kopiči, ampak podarja. Resničen zaklad je naše sinovsko življenje s Kristusom skrito v Očetu. Sinovi smo toliko, kolikor delimo Očetovo ljubezen in sebe s pomočjo dobrin z brati in sestrami. Vse kar smoin imamo, ni naše. Je njegov dar, mi pa oskrbniki.