Rimljanom (Rim 5,12.15.17-19.20-21)

Bratje, po enem človeku je greh prišel na svet in po grehu smrt; tako je smrt prišla na vse ljudi, ker so vsi grešili. Toda z milostjo ni tako kakor s prestopkom; kajti če so zaradi prestopka enega človeka vsi ljudje umrli, sta se Božja milost in Božji dar v milosti enega človeka Jezusa Kristusa izlila nad vse ljudi v mnogo večjem izobilju.

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 12,35-38)

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Vaša ledja naj bodo opasana in svetilke prižgane in vi bodite podobni ljudem, ki čakajo, kdaj se vrne njih gospod s svatbe, da mu takoj odpró, ko pride in potrka. Blagor služabnikom, ki jih gospod ob svojem prihodu najde čuječe! Resnično, povem vam, da se bo opasal ter jih posadil za mizo in bo pristopil ter jim stregel. In če pride ob drugi straži in če pride ob tretji straži in jih tako najde, blagor jim!

Ljudje smo solidarni v dobrem in v zlu ali hudobiji. To načelo razlaga sv. Pavel in ga mi s težavo sprejmemo, še posebej ko gre za hudobijo. Zaradi enega je obsodba padla na vse. To se nam zdi trdo in krivično. Nenehno nas napada skušnjava, da bi se izvili iz te solidarnosti v hudobiji. Nočemo biti pomešani z grešniki. Radi za njih molimo, a kakor, da sami nismo v istem stanju. Če ne sprejmemo, da smo solidarni v grehu in obsodbi, ne moremo sprejeti obilja milosti. Kristus je sprejel naše zlo in stopil pred Očeta obložen z zlom celotnega človeštva, čeprav je bil svet, nedolžen, brez madeža in ločen od grešnikov (Heb 7,26). Gre za globoko skrivnost ljubezni, ki jo naša človeška pamet ne zmore misliti. Današnja božja beseda nas vabi v skrivnost njegove solidarnost z vsemi grehi sveta, da bi tam, kjer se je pomnožil greh, še bolj obilno prevladovala milost. Vliva nam pogum za solidarnost, da z ljubeznijo podarjamo Bogu mala in velika trpljenja svojega življenja, da bi bili vsi ljudje zajeti v opravičenje, ki daje življenje.