Iz svetega evangelija po Luku (Lk 1,39-45)

Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganílo v njenem telesu. Elizabeta je polna Svetega Duha na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od veselja zganílo. Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«

Bog je nenehno navzoč. Nenehno nas obiskuje. V tem je popolnoma svoboden. Po Mariji nam je pokazal prav to resnico. Ko prepoznamo njegov obisk in njegovo navzočnost je Božji cilj dosežen. Ljubezen lahko končno dobi naš svoboden odgovor in se tako do konca uresniči. V tem je skrivnost in zgodovina odrešenja, zgodovine svobodnega sodelovanja z Ljubeznijo.

Ignacij Lojolski je to skrivnostno radost odgovora na Neskončni dar srečanja zajel v molitev:

Vzemi, Gospod, in sprejmi vso mojo svobodo, moj spomin, moj razum in vso mojo voljo, karkoli imam ali premorem.

Ti si mi to dal, tebi, Gospod, to vračam. Vse je tvoje, razpolagaj z vsem popolnoma po svoji sveti volji. Daj mi svojo ljubezen in milost, to mi zadošča.

Ženin (Bog) in nevesta (mi) se končno srečamo. Izpolnitev hrepenenja. Gospodov obisk osmišlja mojo osebno in našo skupno zgodovino. Njegova obljuba si končno lahko odpočije v izpolnitvi. Stara (Elizabeta) in nova zaveza (Marija) se pozdravita. Marija ob Elizabeti dojame veličino in dragocenost izpolnjene obljube. Bog nas je obiskal in je z nami. Marija, ki veruje, zato prepozna v Elizabeti Božje znamenje. Stara zaveza nam omogoča dojeti, kar nam je Bog svobodno podaril v Jezusu. Če ne verujem, ne morem sprejeti Božjega daru. Znamenja mi nič ne pomagajo, ker jih ne dojemam. Ker Božji dar smatram za nemogočega, si ga ne želim in ga ne ljubim. To je trpljenje Božje neljubljene ljubezni, ki je nihče zares ne želi. To je tudi naše trpljenje, ker se posledično doživljamo kot praznina, strah, suženj, ki spočne nič.

Sorodnici nam pokažeta, da smo, Bog in ljudje, sorodniki. Vzajemno svobodno sprejemanje in svobodno podarjanje je vir našega veselja. Cilj Božje in človekove zgodovine je uresničen. On je z nami v naših največjih globinah srca. Skušnjava v skrito kamrico ne more, ker je tam Bog z nami. Skušnjavec sicer počne vse, da bi nas zadržal zunaj srca. Po mislih in občutkih nas odvrača, da se ne zavedamo niti sebe, niti Boga. Hudičev uspeh je, da na Boga, ne gledamo kot nesebičnega in ljubečega Očeta, ampak tako, da ga čim prej in za čim dlje časa, pozabimo. S tem se odrečemo svojemu viru in cilju. S tem strah, praznina in smrt zlahka zavladata naši svobodi, volji, razumu in spominu. V nasprotnem primeru pa: če se nenehno spominjamo Gospoda, vstopamo v svoj pravi jaz, ki je svobodno ljubeč, pogumen in ustvarjalen. Z Marijo verujemo v izpolnitev Gospodove obljube in jo tudi živimo. Na tak način On danes živi v meni, ki ga poslušam. Če sprejmem Božjo besedo me sovražnik s pozabo ne more oropati niti vere niti ljubezni, ki je svobodna, pogumna, ustvarjalna, vesela in ponižna hkrati. Postajam oče in mati tistega, ki ga svobodno poslušam. Blagor nam, ki hote in svobodno poslušamo in hote uresničujemo Jezusovo besedo.