Dragi bratje in sestre,

Današnja berila nas vodijo v globoko premišljevanje o tem, kako naj živimo in hodimo po Božji poti v svetu, kjer je razdeljenost med kulturo življenja in kulturo smrti vedno bolj očitna. V svetu, v katerem živimo, se soočamo z izzivi, ki prežemajo družbo z negativizmom, obsojanjem in nesmiselnim iskanjem moči, denarja in užitkov. Toda Bog nas vabi, da ne se ne pustimo nositi tem rekam smrti, temveč da gradimo kulturo življenja, ljubezni, modrosti in vere, ki prinaša pravo in trajno srečo.

Sirah nam sporoča, da je pravičnost kot drevo, ki daje bogat sad, vendar potrebujemo modrost, da lahko v življenju prinašamo ta sad. Modrost, ki je dar od Boga, je tista, ki nas usmerja v pravo smer. Zaslužimo si več kot le prehodne stvari tega sveta – Bog nas kliče, da v življenju iščemo in ohranjamo njegovo Ljubezen, ki nas povezuje z njegovim kraljestvom. Pravičnost ni le dejanje, ampak način življenja, ki nas vsakodnevno žene k Bogu in k drugemu človeku.

Psalm 92 trdi, da pravični ljudje rastejo in se razvijajo v Božji hiši, v Božji prisotnosti. Bog nas kliče, da hodimo po njegovi poti in tako postajamo semena, ki obrodijo sad – mi sami in tudi vsi okoli nas. Božja beseda nas hrani in pomlajuje, kot drevo, zasajeno ob vodi, ki vedno obrodi svoj, za vse koristen sad. V svetu vlada zmeda in temne sile, mi pa lahko kot Božji sinovi in hčere, v senci njegove milosti, ostajamo trdni in stabilni, kot drevo.

V 1. pismu Korinčanom pa nas Pavel spodbuja, naj ne obupamo v težkih trenutkih, ampak se vedno spominjajmo, da smo poklicani k zmagi. Smrt, ki je videti kot največja ovira, je bila v Kristusu že premagana. Po njem ni več strahu pred smrtjo, saj je z njegovo žrtvijo vse postalo novo. Vsi, ki hodimo po poti ljubezni, vemo, da bo naše življenje z Bogom večno, kar pomeni, da smrt nima zadnje besede. Če živimo v veri in upanju, smo del tega neustavljivega Božjega kraljestva, ki premaga vse ovire.

Evangelij nas izzove, naj se ne skrivamo za maskami in neresničnimi podobami. Vabi nas naj bomo pozorni na svoje notranje stanje – srce, iz katerega izhajajo vse naše besede in dejanja. Kultura življenja, ki jo Jezus oznanja, se ne skriva za zunanjostjo in predstavo, ampak je vedno iskrena in temeljita. To, kar nosimo v srcu, se kaže v naših dejanjih. Slediti Kristusu pomeni imeti oči, ki vidijo svet skozi Božje srce, ter roke, ki so pripravljene delati dobro.

V svetu, ki večinoma slavi smrt, nasilje, egoizem in uničenje, nas Jezus vabi, da prinašamo kulturo življenja v vsakodnevne odločitve. S svojo vero, upanjem in ljubeznijo v Božjo prisotnost lahko premagamo svetovne skušnjave in smo svetilniki svetlobe za druge. Pokažimo torej, da verujemo v Božjo moč, da nas bo obvaroval pred zlom in nas vodil k resničnemu življenju v njem.

Dragi bratje in sestre, v moči Njegovega SVetega Duha, smo lahko močni v svoji veri. Trdno smo namreč zakoreninjeni v Božji besedi in v njegovi ljubezni. Kljub temu, da svet ponuja kulturo smrti, smo mi lahko pričevalci kulture življenja, ki ne mine. Pričevanje o življenju in upanju v Kristusu naj bo naše poslanstvo danes in vsak dan. Amen.