»Hozána Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! (Mt 21,9)

Hozana pomeni: »Reši, prosim!«. Izraža prošnjo in odobravanje. To je prvi vzklik množice Jezusu, ki se bo kmalu v številnih ustih in srcih spremenil v besen: »Križaj ga!« To pot hodi tudi srce vsakega izmed nas. Če sprejmemo ubogega in ponižnega Mesijo, odkrijemo, da je pot osvoboditve že uresničena in že lahko uživamo sad sinovstva in hčerinstva nebeškega Očeta. Jezus je blagoslovljen, ker ne prihaja med nas v svojem imenu, ampak v Gospodovem imenu. Če bi prišel z močjo (z vozovi in konji), ne bi prišel v Gospodovem imenu. Bil bi preklet ne bi mogel nikogar rešiti.

Na kakšen način je torej Jezus kralj, ki vstopa v Božje mesto – Jeruzalem, moda pa lahko tudi podoba za naša srca in naše odnose? On kot veliki duhovnik daruje samega sebe. Njegovo preroštvo in kraljevskost pa si v zgodovini vedno znova narobe razlagamo. Jezus je bil za judovstvo potres, ki je sesul njihove gotovosti in zagledanost v svojo lastno izvoljenost in veličino. Naša človeška miselnost je običajno prešuštniška in ne ustreza temu kar hoče Bog. Redko smo božji sodelavci, vedno se ukvarjamo s častjo, oblastjo in posedovanjem, tekmujemo, se primerjamo, tolčemo za premoč in pobijamo. Raztreseno sledimo svojim prepričanjem in nismo sposobni dojeti, kaj se zares dogaja. Jezus je tako radikalno nov, da od nas pričakuje samo, da ga sprejemamo, da bi mogli preko podarjenega življenja počasi vstopiti v način darovanja. Jezusovo središče je Oče in mi, ne on sam. Mi pa smo grešniki, malopridneži. On nas je izbral in se nam izroča. Hoče nas oživiti in ozdraviti.

On živi integriteto, ki je ni mogoče pokvariti. Prvič to vidimo v puščavi, ko ga satan skuša in mu ponudi prestol, če bo malikoval njega. Jezus se upre.

Neizmerno dobrotljiv je. Lahko bi ozdravil gobavca že samo z bese­do, vendar se ga je vseeno dotaknil. Tega moškega se namreč nikoli ni nihče dotaknil - a Jezus je želel ozdraviti tudi globljo rano.

Ponižen je. Jezus, Gospod nebes in zemlje, seje rodil med reveži, vzel si je čas, da je nahranil lačne, neuke je učil o Božjem kral­jestvu, jedel je s prostitutkami in umrl med tatovoma. Niti enkrat ga ne vidimo, da bi se povzdigoval. Čakal je, da ga bo povzdignil Oče.

Velikodušen je. Čeprav je trpel bolj, kot bomo kdaj koli trpeli mi, bo svoj prestol, ko bo sedel nanj, delil z nami. Neverjetno.

Pravičen je. Jezus je vedel, kar mora vedeti kralj: da je med črko zakona in Duhom zakona razlika (gl. 2 Kor 3,6). Farizeji so bili moralni možje; držali so se postave. Se zdaleč pa niso bili ple­meniti. Govorim o nečem bogatejšem, globljem, višjem, večjem. Jezus je bil veliko več kot le dober človek. Farizeji so bili moralni, in to do skrajnosti: bili so neusmiljeni moralisti. Jezus pa je stvari razumel s srcem.

Na Jezusu je bilo nekaj plemenitega, čeprav je po svetu hodil bos in s skupino ribičev. Živel je kot kralj že zdavnaj, preden je bil imeno­van za kralja. Njegovo plemenito srce se je razkrilo vsemu svetu, ko je žrtvoval sebe, da ne bi bili kaznovani mi. Zahvalimo se, da bomo na velikonočno jutro lahko to prepoznali v njegovem križu.