Iz svetega evangelija po Marku (Mr 4,35-41)

Ko se je tisti dan zvečerilo, je rekel Jezus svojim učencem: »Prepeljímo se na drugo stran!« Ko so odslovíli množico, so ga vzeli s seboj v čolnu, v katerem je bil. Tudi drugi čolni so pluli z njim. Nastal je velik vihar in valovi so pljuskali v čoln, tako da je bil že poln vode. On pa je bil na krmi in je spal na blazini. Zbudili so ga in mu rekli: »Učitelj, ti ni mar, da se potapljamo?« In vstal je, zaprétil vetru in rekel morju: »Utihni! Molči!« In veter se je polegel in nastala je globoka tišina. Njim pa je rekel: »Kaj ste strahopetni? Ali še nimate vere?« Prevzel jih je velik strah in spraševali so se: »Kdo neki je ta, da sta mu pokorna celo veter in morje?«

Odlomek govori o Jezusovem dnevu polnem dejavnosti. Prišel je v nasprotje s svojimi domačimi; izrekel je pet izrednih prilik; razložil podrobnosti ene od njih; ko pa so se zvečer odpravili na jezero jih je zajelo neurje, ki jo je On pomiril. To pa je naporen dan! Pomemben je kontekst.

Skozi prva štiri poglavja Markovega evangelija je vedno bolj jasno, da ima Jezus božanske moči. Izganja hude duhove, ozdravlja bolne, uči z avtoriteto in vedno znova govori o Božjem kraljestvu, kot o izkustvu iz prve roke. V naslednjih šestih vrsticah so vsa naša sumničenja potrjena. Ne v besedah, kar se bo zgodilo pozneje, ampak v dejanjih.

V besedilu je veliko daril. Umiritev neurja je prvi naravni čudež v Markovem evangeliju. Kakor mnogi pari anticipirajo svoje poročne dneve, tako so Judje verjeli, da samo Bog ureja vreme. On je bil glavni meteorolog. Jasno je, da tistim, ki so bili z Njim, nekateri čudeži niso bili nikakršno presenečenje. Farizeji niso hoteli registrirati, da Jezus ozdravlja ljudi, ampak so se ukvarjali samo s tem, da to dela na sobotni dan. Iz tega lahko sklepamo, da so tudi drugi ozdravljali ljudi. Nihče pa ni mogel storiti, da bi ga narava ubogala. To lahko stori samo Bog.

Na današnji odlomek so zelo močno vplivale tri starozavezne zgodbe. Prva je pripoved o stvarjenju, ki je Božji Duh vel nad vodami in rodil stvarstvo. Druga je izhod iz Egipta po sredini Rdečega morja v svobodo in obljubljeno deželo. Zadnja zgodba pa je iz Psalma 107, kjer Bog pomiri nevihto in utiša morske valove.

Prvotni poslušalci Jezusove dobre novice so zlahka povezali te tri zgodbe z današnjim odlomkom. Z uporabo teh podob Marko ne pove le tega, da je Jezus človek, ki ga Bog ljubi in zato lahko naredi nekaj spektakularnih stvari, ampak ga razodene kot človeka, ki ukazuje naravi. On je Božji Sin. Marko poudari, da Jezus pri prvem čudežu uporabi isti ukaz kakor tukaj, ko ukaže naravi in stori čudež: Utihni! Molči!

Zgodba pa je za Markovo skupnost pomembna še zaradi nečesa. Evangelij je bil napisan za zgodnjo Cerkev v Rimu. Kristjani so bili tam od vsega začetka preganjani. Podobe nevihte in viharjev so bile tedaj in so še danes metafore za trde trenutke življenja. Lahko si predstavljamo kaj je ta zgodba pomenila kristjanom, ki so svojo vero in službo Jezusu plačevali z življenjem. Marko jim zagotavlja, da Kristus sliši njihove krike in se ne bo odrekel svoji zvestobi.

Kar je bilo res za rimske kristjane, velja tudi za nas. Nekdo je takole zapisal veroizpoved za vse trpeče:

Boga sem prosil, da bi dosegel krepkost.

Bil sem oslabljen, da bi se naučil ponižno ubogati.

Prosil sem za zdravje, da bi lahko delal velike reči.

Dana mi je bila bolezen, da bi lahko delal boljše reči...

Prosil sem za bogastvo, da bi bil lahko srečen.

Dano mi je bilo uboštvo, da bi bil lahko moder...

Prosil sem za oblast, da bi imel hvalo s strani ljudi.

Dana mi je bila šibkost, da bi lahko čutil nujo po Bogu...

Prosil sem za vse stvari, da bi se lahko veselil življenja.

Dano mi je bilo življenje, da bi se lahko veseli vseh stvari...

Dobil nisem ničesar, za kar sem prosil, toda dobil sem vse, kar sem upal.

Skoraj meni navkljub, so bile vse moje neizgovorjene molitve uslišane in odgovorjene...

Ni Bog tisti, ki nam neposredno pošlje bolezen, uboštvo, šibkost, ampak so to življenjske nevihte, ki nas bičajo in divjajo okrog nas. Sredi njih lahko zares okusimo in doživimo čudež Kristusove moči v pokorščini, modrosti, odvisnosti od njega in veselju.

Verjetno smo sredi življenjskih neviht povabljeni v isto držo, kakor jo je imel Jezus. Ps 4,9 pravi: »V miru bom hkrati legel in spal, saj ti sam, GOSPOD, me pustiš varno prebivati«. Na tem želim delati in iz tega zajemati.