Iz svetega evangelija po Marku (Mr 1,12-15)

Tisti čas je Duh odvedel Jezusa v puščavo. V puščavi je bil štirideset dni in satan ga je skušal. Bil je med zvermi in angeli so mu stregli. Ko pa so Janeza zaprli v ječo, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govóril: »Čas se je dopólnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in vérujte evangeliju!«

Spoštovana sestra, cenjeni brat v Kristusu, skupaj začenjamo pot posta v moči Božje Besede. Na pepelnico se je vstopni spev v mašo glasil: „Dobri Bog, ti si usmiljen do vseh stvari, Gospodar, ljubitelj življenja“ (Mdr 11,23-26). K tem besedam sv. Pavel dodaja povabilo za vse, za ves svet, še posebej pa za verne, ki začenjajo postni čas: „pustite se spraviti z Bogom“ (2 Kor 5,20).

Jezus svoje učence, in tudi naju, če želiva biti njegova učenca, spodbuja, naj delava dobra dela, ampak ne pred ljudmi, temveč na skrivnem, da bo samo Bog videl in nama povrnil (prim. Mt 6,1-6.16-18). S tem nama kaže skrivnost Ljubečega odnosa, ki bi jo lahko takole ubesedila: ne bojta se, ni vama treba vleči Gospoda na svojo stran. Ni se vama treba v njegovem imenu pred drugimi delati večja, kot sta v resnici. On je že v celoti na vajini strani. Če se bosta njegove ljubezni do vaju zavedala, če se bosta pustila zajeti njegovi dinamiki ljubezni do vaju, se bo vajino srce okrepilo in nasitilo. Nič več ne bo moglo iskati in razdeljevati bližnjim drugega kot to svojo polnost in sitost.

Če dobro premisliva, se midva pred drugimi delava velika takrat, ko jih imava za sredstvo lastne uveljavitve. S tem postajava nenasitna uničevalca sveta, v katerem zaskrbljeno iščeva samopotrditev. Nič več se ne zavedava, da z uničevanjem sveta sebe in druge siliva v smrtno tesnobo.

Izkustvo zgodovine Božje ljubezni, v katerega naju vabi postni čas, je privlačno in hkrati dramatično. Oba namreč slutiva, da je edino ljubezen pravi odgovor na najino globoko potrebo po potrjevanju samega sebe. Če želiva v resnici živeti iz ljubezni, to od naju zahteva popolno odpoved izprijeni dinamiki potrjevanja samega sebe za vsako ceno. Postno povabilo k spreobrnjenju naju kliče in vabi prav sredi nemoči in ujetosti v najino potrebo po samopotrjevanju in samoodreševanju. K čemu ali h komu naj se torej spreobrneva? Od česa naj se spreobrneva?

Postno bogoslužje naju na veliko načinov vabi v skrivnost spreobrnjenja. Te skrivnosti v vsakdanjem življenju ne moreva kar tako preprosto in zlahka živeti. Cerkev naju zato vabi, naj delava dobra dela, ki jih izročilo imenuje molitev, post in miloščina. A ni dovolj le zunanje spolnjevanje omenjenih spokornih del. Najbolj pomembna je globoka prenova duha in srca. Najbolj pomembno je, s kakšnim srcem to delava.

Jezus pravi, da z dobrimi deli lahko preseževa izčrpavajoče samopotrjevanje. Ali se postiš? Pokaži več veselja. Ali daješ miloščino? Naj nihče ne vidi, niti ti sam. Ali moliš? Nič ni vredno, če gledaš na ceno te molitve. Zares pomembno in dragoceno pa je, da bi ti in jaz, s pomočjo dobrih del, začela zares uživati razodevanje Očetove Božje ljubezni. Zares odločilno je, da bi ti in jaz doživela, kako je Božja ljubezen do ljudi velika, in bi zaradi tega začela svoje življenje živeti kot poklicanost v sodelovanje z Njegovo ljubeznijo v tem času pandemije norosti in svetovnega reseta. Usodno pomembno je, da ti in jaz sebe nič več ne smatrava za središče sveta in vsega, da nehava s podrejanjem bližnjih in sveta najinim sebičnim predstavam in potrebam.

V današnjem evangeljskem odlomku Jezus začenja svoje oznanjevanje in tudi naju vabi: „Spreobrnite se in verujte evangeliju!“ Pomen teh besed osvetljuje glavna mašna prošnja, ki naju spodbuja, naj prosiva, da bi rasla v spoznavanju Kristusove skrivnosti odrešenja. Kristusova skrivnost odrešenja namreč ni nič drugega kot razodevanje sijaja Očetove ljubezni do ljudi. Na veliko noč ob zaključku postnega časa bova povabljena gledati in sprejeti dopolnitev razodevanja Očetove božje ljubezni do vsakega izmed nas. Velika noč nama bo pokazala, v čem je novost evangelija, vesela novica, večna Božja novost za vsakega človeka tudi v času pandemije norosti, ko nas naši lažni bogovi drug za drugim puščajo na cedilu. Zaradi te Božje novosti lahko vedno znova spoštujeva vse, kar svet lahko dobrega ustvari. Evangeljska novost velike noči kaže sijaj Božje ljubezni med ljudmi. Bog končno najde samega sebe v vsakem izmed nas. Mi pa se hkrati lahko uresničimo tako, da se odpremo skrivnosti njegove ljubezni, ki jo kaže v Jezusu, resničnem Božjem sinu.

Sijaj Božje navzočnosti se kaže v tebi in v meni, v ljudeh. Zato so vsa postna spokorna dela takšna le, če osvobajajo najino srce vseh ovir, ki onemogočajo, da bi se dinamika razodetja Božjega Sina kazala tudi v nama, v najini človeškosti, da bi tako lahko tudi midva izžarevala navzočnost njegove ljubezni med ljudi, s katerimi živiva.

Post osvobaja najino srce od težnje, da bi podredila svet svojemu telesu in užitku. Miloščina osvobaja najino srce od zanemarjanja dolžnosti do soljudi in nama omogoča, da se učiva človeške solidarnosti. Molitev osvobaja srce posvetne utvare in ga v moči Božje luči preobraža po podobi Sina. Ko po obhajilu prosiva, naj nas uči hrepeneti po njem, ki je živi in pravi kruh, moliva, da bi bila skupaj z drugimi vcepljena in zajeta v dinamiko razodevanja Božje ljubezni do ljudi. Ta se je uresničila v Jezusu in čaka, da se uresniči tudi v nama in vseh. Kristusovi učenci lahko svetu pričujejo samo o Božji ljubezni. To je smisel našega pričevanja. Njegova in naša moč ni v veličini del, ampak v moči ljubezni, ki pomirja in našim srcem omogoča solidarnost.