Četrta velikonočna nedelja (leto B) - nedelja Dobrega pastirja

Jezus je rekel: "Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. 12 Tisti pa, ki je najemnik in ne pastir in ovce niso njegove, pusti ovce in zbeži, ko vidi, da prihaja volk, in volk jih pograbi in razkropi. 13 Je pač najemnik in mu za ovce ni mar." (Jn 10,11-13)

Na četrto velikonočno nedeljo, praznujemo dobrega pastirja. To je dan, ko razmišljamo o nežni podobi Jezusa kot pastirja vseh nas. Je tudi dan, ki je namenjen molitvi za več dobrih pastirjev v naši Cerkvi, ki bodo pasli Božjo čredo s Kristusovim srcem.

Naš evangeljski odlomek je iz 10. poglavja Janezovega evangelija, ki deloma razlaga prejšnje poglavje, ki pripoveduje dolgo in podrobno zgodbo o ozdravitvi slepega. Spomnimo se, da je Jezus ozdravil tega moža, ki je bil od rojstva slep. Ozdravil ga je zato, "da bi se po njem razodela Božja dela". Zaradi ozdravitve so farizeji slepca izgnali iz sinagoge, saj niso verjeli, da je bilo ozdravljenje od Boga. Po izgonu iz sinagoge je Jezus ponovno govoril z njim. Ozdravljeni je izpovedal svojo globoko vero v Jezusa, dobrega Pastirja: " »Verujem, Gospod,« in se je pred njim poklonil do tal.«. Ozdravljeni je postal član Božje družine in sprejel Jezusa za svojega pravega Pastirja.

V današnjem evangeliju Jezus razlaga ravnanje farizejev v odnosu do Njega. Farizeji kot verski voditelji niso bili pastirji. Bili so "tatovi in razbojniki", ki so uporabljali svojo moč, da bi "kradli, pobijali in uničevali". Jezus je prišel, da bi tisti, ki poslušajo njegov glas, "imeli življenje in ga imeli v obilju".

Zakaj farizeji niso bili pravi pastirji? Zato, ker so "delali za plačilo" in "niso skrbeli za ovce". Razmislimo o tej trditvi, ko se nanaša na farizeje in njihovo ravnanje s slepim od rojstva. Prvič, "plačilo", za katerega so delali farizeji, je bila njihova lastna moč in posvetni vpliv. Sami sebe so smatrali za prave učitelje in razlagalce postave, vsakogar, ki jim ni sledil, pa so označili za grožnjo. Jezus je bil zanje grožnja. Zato so svojo zavist izlili na tega ponižnega in preprostega slepca. Zanj niso bili pastirji. Niso ga spodbujali, niti podpirali, niso mu kazali na Boga ali kakor koli delovali kot orodje Božje milosti. Obsodili so slepega in Jezusa.

Vsi kristjani smo poklicani, da sodelujemo pri delu Dobrega pastirja na svoj enkraten način. Poklicani smo, da vodimo ljudi k Bogu Očetu v svojih družinah, na delovnem mestu, v šoli, soseskah, socialnih krogih in v vseh drugih družbenih okoljih. Morda prepogosto posnemamo farizeje in dovolimo, da naša sebičnost in želja po lastni moči in pomembnosti ovirata našo sposobnost sodelovanja s srcem Dobrega pastirja.

Razmislimo o poklicu, ki smo ga s krstom prejeli: dati svoje življenje za druge v moči ljubezni in izročitve Dobrega pastirja meni. On nas ljubi neodvisno od našega odgovora na njegovo darovanje vsakomur izmed nas. Ne išče sebe, ampak skrbi za naše potrebe. Naša glavna potreba je, da smo Očetovi sinovi in hčere, med seboj pa bratje in sestre. Vsi povezani v Očetovi večni ljubezni. Zedinjeni z Njim, ki nas je povezal z Očetom v Svetem Duhu. Zaradi Svetega Duha Jezusa Kristusa, ki nam je dan, se lahko odrečemo svoji oholosti in sebičnosti ter smo pozorni na sodelovanje z Očetovo ljubeznijo do nas in naših bližnjih. H komu me Dobri pastir pošilja, da bi z njim delil Njegovo brezpogojno ljubezen?

Dobri pastir, prišel si dati svoje življenje za vse nas, da bi mi imeli življenje in ga imeli v polnosti. Kot slepec, ki si ga ozdravil, tudi jaz izpovedujem svojo vero vate in te častim. Pomagaj mi sprejeti in deliti tvojo ljubezen z brati in sestrami, da vsi spoznamo tvojo dobroto in veselje nad nami. Jezus, naš dobri pastir, zaupam ti.