»Jezus je hodil po vsej Galileji. Učil je po njihovih shodnicah in oznanjal evangelij kraljestva.« (Mt 4,23)

Janez je bil izročen, Jezus je bil tudi izročen. Novost nove zaveze je v tem, da se v človekovi izročitvi razodeva Bog. Kraj razodevanja je zmeda človeške zgodovine. Jezus kot Božja luč, vključuje celotno človeštvo. On je odrešenje za vse, ne samo za izbrance in za tiste, ki sami sebe smatrajo za vredne odrešenja. Bog je učlovečenje že uresničil. Ni odvisno od nas in naše volje ali odločitve. Mi se tej luči lahko le izročimo in jo sprejmemo, lahko pa jo zavrnemo in ostanemo v temi. Temi tega kdo je Bog in kdo smo mi.

Mi nenehno živimo s senci smrti. Naš čas se izteka. Tega se ne moremo osvoboditi sami od sebe. Zadovoljitev naših naravnih potreb nas ne napolni in nam ne da miru. Potrebe nas nenehno spominjajo na smrt in pomanjkljivost. Senca strahu pred smrtjo, ki jo nenehno nosimo s seboj v nas prebuja boj za preživetje samega sebe. Drži nas za vrat.

V to senco in temo pride Jezus Kristus, Očetova beseda in smisel. On je življenje in ima življenje v sebi. Z Jezusom pride med nas Očetovo božje kraljevanje nad katerim mi nimamo nadzora. Nas osvetljuje fizično sonce, ki nas spominja na minljivost in smrt. Jezus pa ima v sebi luč in ni osvetljen od zunaj. V sebi nosi luč Očetove ljubezni in Svetega Duha. Nobena senca te luči ne more premagati. Njegova luč nima sence in je ni mogoče premagati. Mi smo poklicani hoditi za njim, ki je Luč. Njegova lepota nas priteguje, saj nima sence, ampak je svetel in ljubeč.

Zato nas današnji evangelij kliče k spreobrnjenju. Kliče naj ne gradimo na svoji miselnosti, ki je vedno potrošniška in trgovska (daj-dam, posedovanje), ker temelji na begu pred smrtjo. Spreobrnjenje je v tem, da sprejmemo to kar je Bog storil in dela za nas v Kristusu. Nič nam ni potrebno storiti, da bi dosegli Boga. On nas je že dosegel in odrešil. To je vesela in dobra novica. Bog je z nami v grehu in smrti, ni nam treba hoditi nekam ven in daleč, da bi ga dosegli. Smo že obiskani in doseženi. Lahko živimo v Kristusu, ki ni razdeljen. Bližje smo Kristusu, bližje smo drug drugemu. Do razdeljenosti med kristjani pride, ko jo v mislih sprejmemo in o njej razmišljamo. Če pa je naša zadnja misel Kristus, ki nam je dal Očeta, da bi bili lahko sinovi in hčere, potem pa se zaradi nasprotij, grehov in konfliktov ne bomo delili in izobčili in izključevali. On ja z nami v tem kar živimo in delamo. Samo odkriti in sprejeti ga moramo. Vse ostalo je naredil že On.