Dragi bratje in sestre,

Danes, na četrto adventno nedeljo, nas bogoslužje še posebej močno vabi, da se globoko v srcu in z zavestno odločitvijo pripravimo na prihod Odrešenika. Advent je čas pričakovanja, a tudi čas, ko postavljamo vprašanje, kaj pomeni, da "prihaja Gospod". Kje bomo prepoznali Njegovo navzočnost in kako bomo odgovorili na Njegov klic? Odpiramo svoja srca in svoja življenja, da bi prepoznali, kako Bog vstopa v svet na presenetljive načine. V pričakovanju božiča, smo povabljeni k globokemu premisleku o tem, kaj pomeni sprejeti Odrešenika, ki prihaja v svet.

V prvem berilu iz knjige preroka Miheja slišimo prerokbo o prihajajočem Mesiji, ki bo rojen v majhnem Betlehemu. Ta kraj je bil tako majhen in nepomemben, da ga je bilo težko šteti za pomembnega. A prav iz tega skromnega kraja bo prišel Kralj, ki bo vladal z močjo Gospoda. Zelo lepo je, kako nas ta prerokba opominja, da Bog pogosto izbira tiste najskromnejše, tiste, ki so na robu, da bi v njih pokazal svojo moč in prisotnost. Bog je tisti, ki spreminja zgodovino, ki vstopa v naše življenje na nenavadne načine, skozi majhne in nepomembne stvari. In kljub temu, da je bil Betlehem majhen, ta kraj ni bil neznan, saj se je že dolgo pred tem začelo njegovo poslanstvo – prav tu se je obetala velikonočna skrivnost.

Psalm 80 nas vabi, da pokličemo Gospoda, naj razjasni svoj obraz in nas reši. Ob tem klicu pa nam ni treba obupovati, ampak lahko z zaupanjem pričakujemo Božjo pomoč. Ko prepoznamo Božjo navzočnost, se naše srce napolni z veseljem in hvaležnostjo. Tudi če smo v težavah in v času pričakovanja, je naš klic k Gospodu poln zaupanja, da nenehno prihaja, da nas rešuje. Zavedamo se, da nas Bog spremlja, da ni daleč stran od nas, temveč da je tukaj, v naših srcih in vseh stvareh. Praznik Božiča, ki se približuje, nam sporoča, da Bog ni ostal daleč, ampak je prišel v našo človeškost, v naš svet, da bi bil z nami.

V drugem berilu, iz pisma Hebrejcem, slišimo, kako je Kristus prišel, da bi izpolnil Očetovo voljo. Njegovo darovanje na križu je bilo ena sama daritev, ki je izpolnila vse prejšnje žrtve in daritve stare zaveze. Kristus se ni odločil za "žrtvovanje" po zakonih, ki bi bili zgolj zunanja dejanja, temveč je ponudil svoje telo v poslušnosti Očetovi volji. Njegovo darovanje nas vodi v resnično preobrazbo, v življenje, ki je v skladu z Božjo voljo. Ko sprejmemo Kristusovo daritev, prejemamo tudi mi moč, da postanemo del Božjega načrta, del te Božje volje, ki se uresničuje po našem življenju.

Vsa ta pričakovanja in upanja dosežejo svoj vrhunec v evangeliju, kjer Marija v svoji popolni predanosti in zaupanju v Boga pozdravi svojo sorodnico Elizabeto. Ko Elizabeta zasliši Marijin pozdrav, se otrok v njenem telesu veselo zganí. To je trenutek prepoznavanja, trenutek, ko prepoznamo Božjo navzočnost v našem življenju. Marija je tista, ki v svoji preprostosti in ponižnosti sprejme Božjo voljo. Njena vera, da se bo izpolnilo vse, kar ji je Gospod obljubil, je tista, ki v njej omogoči, da postane Božje orodje v svetu. Tako kot Marija tudi mi lahko postanemo odprti za Božje delovanje v našem življenju, ko verujemo, da bo Gospod izpolnil svoje obljube.

Zato, dragi bratje in sestre, naj bo današnji dan čas, ko odpremo svoja srca za nenehno prihajajoči Božji prihod. Naj bomo kot Marija – pripravljeni zaupati v Božjo voljo, tudi če ni vedno jasno, kaj bo prinesla prihodnost. Naj bomo kot Elizabeta – polni Svetega Duha, prepoznavamo Božjo navzočnost v drugih in v sebi, in z veseljem sprejmemo tisto, kar Bog prinaša. V adventnem času je to klic k odprtosti, zaupanju in pripravi, da sprejmemo Kristusa, ki prihaja v naš svet – morda na način, ki je presenetljiv, a vedno poln ljubezni in milosti.

Naj nas Gospod blagoslovi, da bomo v tem adventu resnično pripravili prostor za Njegovo navzočnost in da bomo kot Marija in Elizabeta sprejeli Kristusa v svoje življenje. Amen.