»Cestninar pa je stal daleč proč in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹« (Lk 18,13)

Zavedam se, da sem daleč od Boga, ki ga čutim v sebi. Bog se razkrije ponižnim, ki se zavedajo, da so daleč od njega, sebe in bližnjih, a računajo na Njegovo bližino. Ko se udarim po prsih se zavedam svoje oddaljenosti od njega in mi je žal, da več ne zmorem. Hvaležen sem mu, da On zmore. Ne zaupam v svojo molitev, ampak v Njegovo zvestobo. Cestninarjeva in razbojnikova molitev na križu sta edini pravi drži pred Bogom. Očiščujeta in razsvetljujeta. Izražata zaupanje v njegovo bližino in zavedanje lastnega uboštva. Takšna molitev je ponižna, zato pritegne Gospoda, ki nas lahko napolni s seboj, reši in osvobodi farizejske utvare o lastni večvrednosti in pravičnosti. Ko odkrijem svoj greh farizejstva, molim s cestninarjem in se trkam na prsi. Vse, razen sebe, imam za pravične. Globoko se zavedam, da le Bog opravičuje, zato nikogar ne sodim. Če se imam za pravičnega, mi ni pomoči, dokler ne spoznam svojega resnega greha.