Dragi bratje in sestre v Kristusu,

danes nas Sveto pismo vabi, da razmislimo o tem, kaj pomeni biti resnično svoboden in kako lahko naša vera postane živa in učinkovita v vsakdanjem življenju. V prvem berilu iz 1. Samuelove knjige slišimo zgodbo o Davidu, ki je imel priložnost, da ubije kralja Savla, svojega sovražnika. A kljub temu, da je Savel zasledoval Davida in mu želel smrt, David ni izkoristil priložnosti za maščevanje. Namesto tega je rekel: "Kdo bi mogel iztegniti svojo roko zoper Gospodovega maziljenca in ostati nekaznovan?" David je izbral pot odpuščanja in zaupanja v Božjo pravičnost. Ta zgodba nam kaže, da prava moč ne izvira iz maščevanja, temveč iz usmiljenja in zaupanja v Boga.

V našem vsakdanjem življenju se pogosto srečujemo s situacijami, ko nas kdo razžali, nas premoti ali nas celo želi prizadeti. V takšnih trenutkih smo skušani, da bi se maščevali ali zasovražili. Davidova odločitev nas spomni, da je odpuščanje prava pot do svobode. Ko odpuščamo, se osvobajamo bremen gneva in sovraštva, ki nas težijo. Odpuščanje ni znak slabosti, temveč znak moči, ki izvira iz vere v Boga, ki pravično sodí.

V evangeliju po Luku nas Jezus še bolj jasno opozarja na to, kako naj živimo kot Njegovi učenci. Reče nam: "Ljubite svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molite za tiste, ki grdo ravnajo z vami." To so težke besede, ki zahtevajo veliko poguma in vere. Jezus nas ne kliče le k temu, da preprosto ne sovražimo, temveč k temu, da aktivno ljubimo in delamo dobro tudi tistim, ki nam povzročajo bolečino.

Pomislite na primer iz vsakdanjega življenja: predstavljajte si, da vas nekdo na delovnem mestu neprestano kritizira ali da vas sosed vedno žali. Človeško je, da bi se želeli braniti ali vrniti z enako mero. A Jezus nas vabi, da stopimo korak dlje – da molimo za te ljudi, da jih blagoslavljamo in da jim izkazujemo dobroto. To ni lahko, a je pot, ki nas približuje Kristusu in Njegovi ljubezni.

V drugem berilu nas apostol Pavel spominja, da smo kot verni poklicani nositi podobo nebeškega, to je podobo Kristusa. To pomeni, da naj v svojem življenju odsevamo Njegovo usmiljenje, odpuščanje in ljubezen. Kakor je Kristus odpuščal tudi na križu, tako tudi mi lahko odpuščamo drugim. To ni le pobožna navada ali dobra lastnost, temveč bistvo krščanskega življenja. Ker v resnici sami iz sebe nismo sposobni odpustiti, se zanašamo na Njegovega Svetega Duha.

Psalm 103 nas potrjuje, da je Gospod milostljiv in usmiljen, da nam odpušča naše grehe in nas obdaja s svojo ljubeznijo. Če je Bog tako dober do nas, smo lahko tudi mi usmiljeni do drugih. Ne moremo nositi sovraštva v svojih srcih, če nas Gospod neprestano kliče k odpuščanju in ga nam s svojim Duhom tudi omogoča.

Dragi prijatelji, naj vas ta nedelja spodbudi, da premislimo o tem, kje v našem življenju morda še nosimo breme neodpuščanja. Ali je morda nekdo, ki ga še vedno obsojam ali sovražim? Jezus nas danes vabi, da stopimo korak naprej – da molimo za tega človeka, da mu odpuščamo in da mu izkažemo dobroto. Ne pozabimo, da je odpuščanje pot do svobode in miru. Ko odpuščamo, postajamo bolj podobni Kristusu in doživljamo Njegovo ljubezen na globlji način.

Naj nas Gospod blagoslovi in nas napolni s svojo milostjo, da bomo lahko živeli kot prave priče Njegovega usmiljenja in ljubezni. Amen.