Današnji evangelij je povezan s tremi starozaveznimi pripovedmi. Prva je pripoved o stvarjenju, ki je Božji Duh vel nad vodami in rodil stvarstvo. Druga je izhod iz Egipta po sredini Rdečega morja v svobodo in obljubljeno deželo. Zadnja zgodba pa je iz Psalma 107, kjer Bog pomiri nevihto in utiša morske valove. Čeprav so učenci poznali sveto pismo niso dojeli in je bil strah premočan. Tudi nam narava vliva strah v kosti. Doživljamo, da smo majhni in premajhni. Vedno znova se potapljamo v strahovih in pritožbah. Krivimo Boga in druge. Jezus od nas pričakuje samo zaupanje, da je On tudi vladar narave. Ljubezen namreč določa naravo. A le če ji damo besedo in ji to dovolimo. Drugače pa ostajamo ujetniki svojih strahov in omejenosti, ranljivosti in krhkosti. Jezus nam omogoča preiti na drugo stran in doživeti, da smo nova stvaritev: sogovorniki in sodelavci Očeta, Sina in Svetega Duha. Sinova smrt premaga hromeči strah naših kosti in nas priveže na Duha poguma in zahvaljevanja. Zahvaljujmo se Gospodu, ker je dober. Iz naše smrti je naredil vstajenje in nam vrnil življenje. Sovraštva, bolečin in konflikti so zaradi njega priložnost, da doživimo odpuščanje, odpustimo in nismo več žrtve lastnih bolečin in konfliktov. Vse naše viharje spreminja v tišino. Veselimo se danes in občudujmo naravo, ki jo ozdravlja Njegova ljubezen do nas in naša ljubezen do sebe in bližnjih.