»Glej, devica bo spočela in rodila sina in imenovali ga bodo Emanuel, kar v prevodu pomeni Bog z nami.« (Mt 1,23)

Prijatelj pripoveduje, da je nekega božičnega jutra zapuščal cerkev, ko je duhovnik stal pred vrati, ljudem segal v roko in voščil vesel Božič. Zgrabil je mojega prijatelja za roko in ga potegnil stran ter mu rekel: "Pridružiti se moraš Gospodovi vojski!" Moj prijatelj mu je odgovoril: "Vrli župnik, jaz sem že v Gospodovi vojski." Pastor ga je začudeno pogledal in rekel: "Kako to, da te potem ne vidim v cerkvi, razen ob božiču in veliki noči?" Moj prijatelj je zašepetal: "Ker sem v tajni službi."

Če ste kot moj prijatelj in se znajdete v "tajni službi", ste v božičnem času v dobri družbi. Tudi prvi poslušalci božične zgodbe niso preveč radi hodili v cerkev. Pastirji v Palestini prvega stoletja so morali zaradi strahu pred tatovi in volkovi svoje črede varovati 24 ur na dan. Včasih so tudi koga ubili. Tako ni ostalo veliko časa za obiskovanje templja. Molili so tam, kjer so bili, tako kot so bili. A ti pastirji so bili ob pravem času na pravem mestu, da so slišali prvo božično sporočilo. Morda so bili tudi prav razpoloženi in odprti.

Včasih lahko verni ljudje v javnosti zvenijo, kot da poznajo Božjo misel bolje kot Bog! To je past, ki se ji moramo izogniti, in božič nam pri tem pomaga. Nihče ni predvidel, na kakšen način nam bo Bog poslal odrešenika. Nihče ni poznal dneva ali ure njegovega prihoda. Nihče ni predvidel, da se bo rodil kot brezdomec. Nihče ni predvidel, da bodo prve priče njegovega rojstva nepismeni in grobi pastirji z bližnjih polj. Medtem ko so nekateri čakali na najemnika, ki bo strmoglavil Rimljane, so drugi zadrževali dih v pričakovanju sprevoda nebeškega kralja. Božja ljubezen pa je sprejela meso našega mesa, kosti naših kosti in prišla k nam kot ubogi, nezaščiten dojenček.

To je naš Bog, ki ni vezan na naše zapovedi ali pričakovanja, ampak spoštuje obljube, dane našim prednikom, na najbolj presenetljiv način. In božič nam ponuja najbolj nežne podobe našega Boga - tistega, ki ga je treba negovati, dojiti in tesno držati.

To tudi ni slaba prispodoba za našo krščansko vero. Če nam božič kaj pomeni, potem to ni vsakoletni verski izlet ali nekaj, s čimer zapolnimo čas ob državnem prazniku. Praznujemo ga vsakič, ko naredimo nekaj pravičnega, ljubečega ali miroljubnega. Zato se vsak teden zbiramo tukaj pri evharistiji: da bi bili negovani, hranjeni, podojeni in pestovani v Božjem objemu, čeprav le za nekaj trenutkov, da bi tako lahko našli pogum in moč, da gremo od tu, se soočimo z volkovi in tatovi našega dne in smo ob pravem času na pravem mestu, da nas Bog najde.

Zaradi tega prvega božiča nas Kristus želi vzgajati, da bomo spremenili svet na bolje. Zato ta božič izročite svojo izkaznico tajne službe njemu in: "Pojdite in povejte to na gori, na hribu in povsod. Na gori oznanjajte, da se je rodil Jezus Kristus." Mi smo Božji sinovi in hčere v Sinu, če to sprejmemo, hočemo in želimo iz tega občestvenega življenja tudi živeti. To smo v resnici ljubljena ljubezen. On v nas in mi v Njem.

Polnočnica in dnevna maša

»V istem kraju so pastirji prenočevali na prostem in čez noč stražili pri svoji čredi... Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli« (Lk 2,8.16)

Si sploh lahko predstavljate šok, ki so ga doživeli pastirji? Poskušali so ostati budni, medtem ko so v temi opazovali svoje črede. Nenadoma se je v trenutku celotno nebo razsvetlilo s spuščajočimi se angeli, ki so peli hvalnico "Slava Bogu". Ljudje ob takšnih dogodkih doživljajo srčne napade. Človeško telo lahko prenese le toliko!

Zato ni čudno, da angeli v Svetem pismu vsakič, ko se pojavijo, najprej pomirijo: "Ne bojte se!" Oznanilo, ki sledi, je skoraj vedno pozitivno in vzbuja največje veselje. Tak primer je angelsko slavje na Betlehemskih poljanah.

Če bi se to zgodilo danes v naši sekularni kulturi, bi se morda odzvali z jezo: "Pokličite policijo!" A tudi danes vsi potrebujemo veliko, dobro novico, na katero pa nismo pripravljeni. Pastirji niso imeli te težave. Bili so pripravljeni. Poznali so številne prerokbe o njegovem prihodu in jih praznovali. Zato je njihov odziv, kot prvih prič ob jaslicah, zgled za vernike po vsem svetu: " Ko so to videli, so povedali o besedi, ki jim je bila rečena o tem otroku... In pastirji so se vrnili ter slavili in hvalili Boga za vse, kar so slišali in videli, tako, kakor jim je bilo rečeno" (Lk 2,17.20).

Gospod, Božični praznik je pred vrati. Ti prihajaš med nas, vsak dan in vsak hip. Pomagaj nam, da bomo Mesijevo rojstvo praznovali s tako prekipevajočim veseljem, kot so ga pred nakaj tisočletji praznovali pastirji. AMEN.