V Apd 4 Peter, poln Svetega Duha, pogumno razglablja: "V imenu Jezusa Kristusa... je ta človek ozdravljen!" – cerkev se rodi kot skupnost, ki ne molči, temveč oznanja vstajenje kljub vsem nasprotovanjem. Psalm 118 odmeva z velikonočnim vzklikom: "Kamen, ki so ga zavrgli, je postal vogelni" – Bog preoblikuje naše neuspehe v temelje novega življenja. Janez v 21 poglavju pokaže učence, ki se vračajo k ribolovu. "Kristus jih lovi v njihovem vsakdanjem obupu", da bi jih spremenil v lovce ljudi. Eden takšnih je bil naš papež Frančišek za katerega se danes Bogu Očetu še posebej zahvaljujemo in se mu priporočamo, naj prosi za nas.

Petrova beseda v Apd 4,12 ni izključujoča, temveč odkrivajoča: "Ni drugega imena za odrešenje" – vstajenje je edina moč, ki razbije verige smrti. Psalm 118,24 vzklikne: "To je dan, ki ga je ustvaril Gospod" – vsak dan postane velika noč, ko prepoznamo Kristusa ob lomljenju kruha. Jezus se prikaže ob morju Galileje kot tisti, ki daje življenje – kruh in ribe so znaki njegove nenehne skrbi. K njemu nas je z vsem svojim življenjem vabil pokojni papež.

Učenci spoznajo Vstalega ob obilnem ulovu – kakor je nekoč obljubil: "Brez mene ne morete ničesar storiti" (Jn 15,5). Njegovo vprašanje "Imate kaj jesti?" (Jn 21,5) razkriva Boga, ki nas išče v naši praznini. Naj nas ta klic opomni: vstajenje ni le enkraten dogodek – to je vsakdanje srečevanje z Živim, ki nas kliče od obupa v poslanstvo, od strahu k ljubezni, ki ne pozna konca.