Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,1-15)

Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdélil med sedeče. Prav tako je razdélil tudi ribe, kolikor so jih hoteli. Ko so se najedli, je rekel svojim učencem: »Poberite koščke, ki so ostali, da kaj ne bo šlo v izgubo.« Pobrali so jih torej in napolnili dvanajst košar s koščki, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali tistim, ki so jedli. Ko so ljudje videli, da je stóril znamenje, so govorili: »Ta je resnično prerok, ki mora priti na svet.« Ker je Jezus spoznal, da nameravajo priti in ga s silo odvêsti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro.

Podoba Jezusa kot dobrega pastirja dobi nove odtenke. Oglejva si osebe, ki nastopajo v odlomku: množica, apostoli in Jezus. Množica je Jezusa iskala. Za njim so se selili iz kraja v kraj in ga zasledovali. Videli so čudeže ozdravljenja. Ob pomnožitvi kruha ga želijo razglasiti za kralja, kajti prepričani so, da bodo njihove težave končno prenehale. Mislijo, da jih bo on osvobodil in vzpostavil izraelsko kraljestvo. Ista navdušena množica je na koncu razočarana nad njim in ga zapusti.

Zakaj nam je tako težko dojeti Božji načrt in tako težko sprejeti njegovo milost? Lahko ugotoviva, da je hoditi za Gospodom popolnoma nekaj drugega kakor želeti Gospoda. Če je milost res milost, to pomeni, da ni zgolj preprosto izpolnjevanje naših pogosto tudi sebičnih želja. Čeprav je v resnici prav milost tista, ki lahko poteši vse naše želje in hrepenenja.

V današnjem prizoru so apostoli le posredovalci. So orodja, po katerih naj bi Jezusovo sočutje doseglo vse in vse nasitilo. To je naloga cerkvenih služb: lomiti kruh Besede, da bo vera rasla. Jezus se vzpne na hrib. Ne pozabiva, da v Janezovem evangeliju ni omenjen govor blagrov. Tam nasiti množico, tako da pomnoži kruh. Ga pomnoži, ne ustvari. Spomniva se prizora Jezusovih skušnjav v puščavi. Tam je skušan, da bi kamne spremenil v kruh in tako vsem dokazal, da je On Odrešenik. Jezus se mora po pomnožitvi kruha za množico umakniti in ostati sam, da ne bi ogrozil in spravil na slab glas svojega poslanstva. Njegova samota se bo dramatično povečala, ko ga bodo po dolgem govoru o evharističnem kruhu, s katerim razlaga pomnožitev, začeli učenci zapuščati.

Če gledava sam dogodek pomnožitve, nama mnoge podrobnosti lahko vso globino še bolj osvetlijo. Nahajamo se v puščavi. Velikonočni prazniki so blizu. Po tleh je veliko trave. Obedovali bodo razporejeni v skupine po sto in petdeset. Vsi ti podatki spominjajo na organizacijo izraelskega ljudstva v puščavi, ko je bila sklenjena zaveza med Bogom in njegovim ljudstvom. Jezus bo v svojem govoru še posebej naglasil, da je on sam resnični nebeški Kruh, ki hrani in daje življenje, počitek in novih moči. V moči tega kruha se uresničuje dokončna zaveza med Bogom in njegovim ljudstvom. Omemba ostankov kruha poudarja obilje milosti, ki jih daje nova zaveza. Nova zaveza je namreč dana vsem. Onkraj nje ni ničesar, kar bi lahko potešilo človeška hrepenenja. Čudež je simbol obhajanja evharistije. Glagoli, ki jih uporablja (vzel, blagoslovil, razlomil in dal) so značilni za obhajanje evharistije.

Izid pomnožitve kruha je dramatičen. Vsi jedo, vsi se navdušijo, a nobeden v resnici ne razume in nihče ne zna videti Božjega delovanja. Jezus si bo zaman prizadeval, da bi razumeli. Ljudje bomo lahko razumeli šele takrat, ko se bomo ponovno ozrli Vanj, ki smo ga prebodli. Kruh bo postal kruh življenja šele takrat, ko bo kazal na Božje ljubeče trpljenje za človeka.

Božja ljubezen do naju nikdar ne deluje v skladu z zakonitostmi moči in sile, ki sta nam tako blizu. Midva bi rada potešila svoja hrepenenja tako, da bi Boga uporabila za to. Težko pa svoja hrepenenja odpreva Bogu in še težje sprejmeva njegovo milost. V tem je vsa težava človeškega srca v odnosu do Boga. Jezus to dobro ve. Čeprav, da ob različnih priložnostih stori vse, da bi midva lahko razumela, dobro ve, da bo moral iti v Jeruzalem, kjer bo na križu v vsej polnosti zasijala resnica njegove ljubezni do ljudi. Šele takrat bo lahko osvojil srca in jih vnel z isto ljubeznijo.