Jezus danes zaključuje svoj govor v kafarnaumski sinagogi. Učinki so dramatični. Mnogi ga zapustijo z izgovorom, da so njegove besede trde. Razočaral je pričakovanja velike večine.

Pa sem pri svoji vsakdanji težavi. Prav zlahka se pohujšam nad Bogom. Težko je razložiti, kako do tega pride, a pride zagotovo. V podobnem položaju so bili Izraelci. V obljubljeni deželi so se morali učiti živeti kot svobodni. Spraševali so se, komu je treba služiti? V svetopisemskem jeziku »služiti Bogu« pomeni vesel in osvobajajoč odnos z Bogom, pomeni, da mi je podarjena velika notranja moč, da nisem več suženj vsakdanjosti niti zla. Torej kateremu bogu služiti in kateremu v resnici služim? Običajno gremo po liniji najmanjšega odpora, sebičnih interesov in lagodnosti. A vesel in osvobajajoč odnos z Bogom lahko živimo le, če se nenehno odločamo za sodelovanje z resnico Božjega delovanja za nas in naše očete, ki se kaže v Jezusu.

Zato se Jezus na nerazumevanje, ki ga izrazijo njegovi učenci, ne odzove tako, da bi Božji dar umaknil. Moje srce vabi k značilni božji drži: »Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina …« Povabljen sem, da se nenehno zavedam Božjega namena brezpogojne ljubezni do nas. Njegova ljubezen se neposredno in nenehno dotika mojega srca. Ko množice Jezusa zapustijo, se on obrne k apostolom in jih vpraša, ali hočejo tudi oni oditi. Peter mu v imenu vseh odgovori: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.« Peter ne omenja Jezusovega govora, ki ga tudi sam ni razumel. Pove pa, kaj mu Jezus pomeni za njegovo srce. Peter sluti, da od njega prihaja življenje. Kaj pa jaz slutim v srcu?

Odlomek se konča z omembo Judove izdaje. Juda je Jezusa izdal, čeprav  ga je Jezus izbral za apostola. Morda se vprašam: Če je Bog tisti, ki me pritegne, do kakšne mere sem torej jaz odgovoren, ko ga zavrnem? Bog izbere. S tem iz nas ne naredi robota. Bog da prostorje svobode, da bi omogočil srečanje, ki je v veselje njemu in meni, obema. Šele v tej svobodi se moja človeškost lahko v polnosti razcveti. Bog me utemeljuje in priteguje, me presega in mi hkrati pripada. Povabljen sem, da svobodno sprejmem sodelovanje pri tem, kar on je za nas in kar za nas dela.

Božja izbira torej sama po sebi še ne zagotavlja pozitivnega izida. Ta drama najbolj zaznamuje Boga, ki ostane sam, če ga zapustimo in ignoriramo. Zaznamuje pa tudi mene, ki brez njega ostanem sam in nesposoben, da bi v polnosti uresničil svojo človeško poklicanost.

Kakšna sreča, da Bog ne umakne svoje ljubezni in ne odpove. Tisti učenci, ki so Jezusa zapustili, so si lahko potem, ko so ga gledali prebodenega na križu, premislili, spreobrnili in imeli življenje. To je vedno mogoče za vsakega izmed nas. Tudi zate in zame.

Da samega sebe ne obsodim na dokončno osamljenost in ne ostanem žrtev svojih strasti, me vabi, naj zaživim iz zaveze z Bogom, ki mi jo je ponudil v Kristusu. Če njegovo zavezo podvržem svojim ciljem, s tem zavračam Božji cilj. Njegov cilj je, da mi ponudi večno življenje, ki ga sam ne morem proizvesti. Prav to dramo moje svobode Bog spremeni v priložnost za življenje v polnosti, prežeto z neuničljivim veseljem, da bi se jaz in Bog srečala, mi in Bog srečali.