"Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust« (Mt 4,4).

»Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust« (Mt 4,4).

Postni čas nas vabi v Jezusovo zgodbo duhovne in praktične zmage nad miselnostjo starega človeka ali starega svetovnega reda (to so vse družbene ureditve vseh časov, ki temeljijo na nasilju). Odprimo se bogatejšemu in globljemu razumevanju Jezusa in njegovega evangelija.

Jezusove skušnjave odgovarjajo na skušnjave treh kultur, ki se vlečejo skozi človeško zgodovino in so tudi danes prevladujoče: 1) politične kulture, ki temeljijo na manipulaciji z močjo, 2) gospodarske kulture, ki temeljijo na manipulaciji z denarjem, in 3) religijske kulture (zakon in red), ki temeljijo na manipulaciji z neko teorijo o Bogu. Vse tri sestavljajo stari svetovni red ali logiko starega človeka, starega sveta, ki ga je Kristus razkrinkal in obelodanil njegovo zlaganost.

Začel je s štiridesetdnevno samotno molitvijo in postom v puščavi. Vse tri skušnjave, ki jih je tudi za nas premagal, temeljijo na neki obliki nasilja, ki ga večina udeležencev vseh teh kultur običajno zanika in je površnemu opazovalcu skrito. Vsako zlo, še posebej pa duhovno, pridobiva svojo moč s prikrivanjem in skrivanjem pod podobo ali videzom dobrega. V treh omenjenih področjih je danes to še posebej očitno. Jezus je prišel onemogočiti in razkrinkati prav ta lažni svet nasilne moči, na kateri gradi svoje življenje in civilizacijo vsaka človeška generacija. On začne in uvede nov in alternativni svetovni red ali kulturo, ki je nihče več ne more izničiti in premagati.

Stari svetovni red poskuša danes ustvariti družbo, v kateri ne bi bilo treba živeti stisk, negotovosti in preizkušenj. Ekonomska kultura skuša odpraviti čim več neprijetnosti in nelagodja (seveda ne za vse, ampak za privilegirane in svoje). Denar in pohlep ponuja kot edini odgovor in rešitev za vsa druga življenjska področja. Za verovanje v to najbolj krhko predpostavko (denar sveta vladar – v resnici je to pohlep najbogatejših) je potrebno veliko več vere kot za celostno resnico evangelija, vendar se zdi, da večina naših sodobnikov (skupaj z nami) verjame vanjo. Obljublja, da nam bo omogočila sproščeno življenje brez napetosti in negotovosti, ki jo povzroča bližajoča se smrt.

Politična kultura poskuša vsaj navidezno odpraviti vsa nasprotovanja in ovire, kot da je življenje mogoče doseči z izbrisom sovražnikov in vseh razlik. Tudi Cerkev večkrat podleže uporabi nasilja in kaznovanja, da bi uveljavila svojo voljo. Ni zmage Duha, če jo dosežemo s prisilo ali z družbenim pritiskom (glej Gal 3,1-4).

Pri tem izpade resnično zaupanje v dejavno navzočnost Vstalega Jezusa v zgodovini. V času svojega življenja se On ni nikoli zanašal na uveljavljanje; ne vem, zakaj bi zdaj spremenil svojo strategijo. On je preobražal z močjo darovanja, oznanjevanja in molitve. Resnične preobrazbe ne bomo dosegli s političnimi zmagami ali nadzorom nad rezultati. Ko se kristjani borimo za rezultate smo že izven vere. Ni nam treba nadzorovati rezultatov, niti prihodnosti, ki je zagotovljena. Lahko smo ustvarjalni in svobodno sodelujemo z Bogom, ki nenehno deluje in nas vabi v sodelovanje. Vera je najprej notranja drža, ki jo Jezus pri ljudeh najbolj hvali, spodbuja in omogoča. S svojo zmago nad satanovimi skušnjavami nam pokaže in odpre pot resnične vere, ki je ljubezen.

Naša duša in duh ne rasteta sredi lagodnosti. Rasteta in preobražata se le sredi nasprotovanj in preizkušenj. Kot pravi Simone Weil, sta resnica in stiska nujni zaveznici. Ko Jezus ponudi veliko povračilo za izgubo hiše, bratov, sester, očeta, otrok in zemlje (prim. Mk 10,30), ob stokratnem povračilu doda še dodatno nagrado - in to je preganjanje! To se ne sliši kot nagrada - razen če sta naš končni cilj občestvo in ljubezen. To pot in smer novega svetovnega reda nam kaže današnji Jezus, ki premaga skušnjave v puščavi.

Če želimo lahko v prvih dveh postajah križevega pota opazujemo prav Jezusovo moč v nemoči, njegovo nenasilje in neskončno moč ljubezni, ki lahko sprejme sovraštvo človeštva in zavrnitev, zarote in uničevanje, ter ne neha ljubiti nas grešnikov (uničevalcev).