Po Jezusovih treh napovedih trpljenja se izkaže, da smo učenci slepi in nesposobni, da bi razumeli in videli Jezusa takšnega, kot on v resnici je. Glagoli, ki jih uporablja zgodba, so zelo intenzivni. Slepi Bartimaj na vratih Jerihe ne kliče, ampak kriči in rjove. Njegov krik je postal sinonim za Jezusovo molitev ali molitev srca. Plašča ne odloži, ampak ga odvrže. Ko zasliši, da prihaja Jezus, ne vstane, ampak skoči pokonci. V srcu je o Jezusu že premišljeval in ga poznal. A ni ga še videl v obraz. Ko ga zagleda, se takoj napoti za njim.

Kam pa ga Jezus vodi? V Jeruzalem. Kakor hitro ozdravi Bartimajevo slepoto, Jezus nadaljuje s slovesnim vhodom v Jeruzalem, kjer se dopolni njegova ura. Lik slepega Bartimaja postane simbol razpetosti človeškega srca in simbol odkritja Jezusa, ki je naša srca že osvojil.

Potem, ko ga je priklical in s kričanjem pritegnil njegovo pozornost, se slepi Bartimaj nanj obrne zelo spoštljivo in mu reče: »Rabbuni.« Ta beseda skriva v sebi neslutene globine. V evangelijih jo lahko zasledimo samo še na ustih Marije Magdalene po vstajenju. Ali si lahko predstavljaš notranjo držo, moč in čustva, s katerimi je Marija Magdalena izrekla to besedo po vseh urah Jezusovega velikega trpljenja, križanja in smrti, ki jim je bila priča. Beseda »rabbuni« nosi vso globino osebnega in zaupljivega odnosa z Jezusom. Magdalena in slepi Bartimaj z vsem srcem delita z Jezusom njegovo življenje in čutenje, njegovo hrepenenje in odločitve. Celotno Bartimajevo in Magdalenino življenje v vstalem Jezusu dobi novo in pravo smer. Gresta za Jezusom. Bartimajevo srce zagori zanj. Jezusova beseda: »Pojdi, tvoja vera te je rešila«, mu daje novo in drugačno moč. Vsako ozdravljenje, ki je sad vere, vedno postane hoja za Jezusom, hoja za njim, ki je pokazal, kdo je on in kdo smo mi, hoja za njim, ki je za vedno osvojil naše srce.

Jeremija v berilu opisuje, kaj Bog čuti do svojega ljudstva: »Z večno ljubeznijo te ljubim /…/ moje srce bije zanj, zagotovo se ga usmilim /…/ Svojo postavo bom dal v njihovo notranjost in v njih srce jo bom zapisal. /…/ ker me bodo poznali vsi, od najmanjšega do največjega med njimi.«

Ta Božji odnos do ljudi v Jezusu postane očiten. Zmedeno, a močno ga je zaznaval tudi slepi Bartimaj. Predolgo je moral trpeti, predolgo je moral čakati, predolgo je moral upati, da bi še omahoval: zato kriči, odvrže, skoči in gre za Jezusom.

Tudi Jezus že težko čaka, da se bo začela kazati moč Božje ljubezni do ljudi. Težko čaka, da pride v Jeruzalem. V tem svojem hrepenenju prepozna hrepenenje slepega, ga ozdravi in vzame za svojega popotnega tovariša. Postane videc ali priča Božje skrivnosti do človeka. V tem je smisel in cilj tudi tvoje in moje molitve: spet imeti srce, ki vidi razodevanje in uresničevanje Božje skrivnosti v našem življenju.

»Zato naj se veseli srce tistega, ki išče Gospoda. Iščite Gospoda in njegovo moč, vedno iščite njegovo obličje«, da vam bo pokazal svojo skrivnost ljubezni do človeka in boste lahko z njo sodelovali.

V molitvi skupaj z Jezusom deliva njegovo naglico ali močno željo, da bi se začela Božja skrivnost do nas uresničevati. Le če iz vsega srca in brez kakršnih koli zadržkov kričiva, tako kot sta Bartimaj in kanaanska žena: Davidov sin, usmili se me!, bova okušala hrepenenje, ki žene Jezusa, da se približa vsakemu človeku in mu odpira Božjo skrivnost. Na tak način ozdravlja tvoje in moje srce in naju vabi, da delava isto v odnosu do svojih najbližjih.