Ko so se dopolnili dnevi Marijinega očiščevanja po Mojzesovi postavi, so Jezusa prinesli v Jeruzalem, da bi ga postavili pred Gospoda, kakor je zapisano v Gospodovi postavi: Vsak moški prvorojenec naj bo posvečen Gospodu, in da bi žrtvovali dve grlici ali dva golobčka, kakor je rečeno v Gospodovi postavi.

Bil pa je v Jeruzalemu mož, ki mu je bilo ime Simeon; bil je pravičen in bogaboječ. Pričakoval je Izraelovo tolažbo in Sveti Duh je bil nad njim. In Sveti Duh mu je razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega maziljenca. V Duhu je prišel v tempelj. In ko so starši prinesli dete Jezusa, da bi zanj opravili vse po običaju postave, ga je tudi Simeon vzel v naročje, slavil Boga in rekel: »Zdaj odpuščaš, Gospodar, svojega služabnika v miru, kakor si obljubil s svojo besedo. Kajti moje oči so videle Odrešenika, ki si ga poslal vsem ljudstvom: luč v razodetje vsem narodom in v slavo Izraela, tvojega ljudstva.«

Njegova oče in mati sta se čudila temu, kar se je govorilo o njem. Simeon jih je blagoslôvil in rekel Mariji, njegovi materi: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, kateremu bodo nasprotovali, in tvojo dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src.«

Tam je bila tudi prerokinja Ana, Fanuélova hči iz Aserjevega rodu. Bila je že zelo v letih. Po svojem devištvu je sedem let preživela z možem, nato pa je kot vdova dočakala štiriinosemdeset let. Templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s postom in molitvami služila Bogu. Prav tisto uro je prišla v tempelj počastit Boga. In pripovedovala je o otroku vsem, ki so pričakovali odrešenje Jeruzalema. Ko so izpolnili vse po Gospodovi postavi, so se vrnili v Galilejo, v svoje mesto Nazaret.

Otrok pa je rastel in se krepil. Bil je vedno bolj poln modrosti in Božja milost je bila z njim (Lk 2,22-40).

Simeon, pomeni »Bog je poslušal«. To sem jaz, če poslušam Božjo besedo, Kristusa. V tem je pravičnost in pobožnost. Duh mi po Jezusovi besedi in življenju, ki ju berem, omogoči, da Boga objamem. Moje sužnjevanje strahu pred smrtjo, nezadostnost in trpljenje, končno ugleda luč na koncu predora. Če poslušam Jezusovo besedo, vidim in objamem odrešenika. Posledično svoje življenje lahko v miru podarjam in se ga veselim kot večnega daru. Moj strah pred Bogom, ki je življenje, se končno lahko razblini. Laž, da je Bog hudoben in nam hoče slabo, izgubi oblast nad mojim srcem. Vrnjeno mi je veselje. Znamenje tega veselja je otročiček.

To znamenje se nam zdi nesprejemljivo, noro in spotakljivo. Zato mu nasprotujemo. Vsak rod posebej, ker je skregano z našim razmišljanjem o samoodrešenju in samouveljavitvi. Vsebuje križ, bolečino in zavrnitev. To se nam ne zdi Božje, niti sprejemljivo. Zaradi tega mu na zaupamo in se zgražamo nad njim. Tudi jaz se skupaj z vami zgražam nad njim in padam, kakor so padali njegovi učenci.

On pa rešuje vse, ki padamo. Sredi padca nam ponuja vstajenje, sredi križa in smrti, veselje novega življenja v zastonjski Očetove ljubezni, ki je v nas in mi v Njej.

Kakor Ana (= Božja naklonjenost), Fanuélova hči (Fanuél = Božje obličje) iz Aserjevega rodu (Aser = dobra usoda, sreča) imam tudi jaz po Božji milosti srečo, da vidim Jezusov obraz in ga prepoznam. Tudi jaz sem kakor vdova, ki nima ženina in živi prazno življenje. Ženina lahko srečam le v trenutku napovedi križanja in nasprotovanja. V križu in zavrnitvi Bog dokončno pokaže svoje dobro obličje vsakomur izmed nas, ki se ga bojimo in mu ne zaupamo, da je res dober. Dober pomeni, da nam naše zlo obrača v dobro, našo smrt v življenje, naše zamere in sovraštva v odpuščanje in občestvo. Našo ujetost v sebično posameznost preobraža = ozdravlja v družino bratov in sester, ki so sinovi in hčere nebeškega Očeta, njegova družina, sveta družina. Sveta zato, ker je On svet = zvest in se ne odreče ljubezni do slehernega izmed nas.

Lep praznik svete družine vsem, ki smo njegovi družinski člani, med seboj pa bratje in sestre večnega Očeta, ki je materinski bolj kot vse matere tega sveta in očetovski bolj kot vsi očetje tega sveta.