Berilo iz knjige modrosti (Mdr 1,13-15;2,23-24)

Bog ni narédil smrti, ne veselí se propada živega. Vse je namreč ustvaril za bivanje. Tudi zaradi rodovitnosti obstajajo bitja na svetu, v njih ni uničujočega strupa. In podzemlje nima na zemlji oblasti, saj je pravičnost vendar nesmrtna. Toda Bog je ustvaril človeka za neminljivost in ga narédil kot podobo lastnega lika. Smrt je stopila v svet po hudičevi nevoščljivosti, izkusijo pa jo tisti, ki so njegovi.

Evangelij nama pripoveduje od dveh Jezusovih čudežih. Ozdravi krvotočno ženo in obudi od mrtvih hčerko Jaira, ki je bil predstojnik judovske shodnice. Oba uslišana iščeta stik z Jezusom. Krvotočna žena išče stik z njim v svojem srcu in na skrivnem, Jair pa kar na glas in pred vsemi. Krvotočna žena veruje, da bo ozdravljena že, če se bo dotaknila roba Jezusovega plašča. Predstojnik shodnice veruje, da bo njegova hči ozdravela, če se jo bo Jezus dotaknil.

Kaj torej pomeni Jezusov dotik. Kakšen je smisel te besede?

V tvojem in mojem srcu se nenehno prepletata zbeganost in vera. Če prevlada zbeganost bova Jezusu sledila le na zunaj. Če bo prevladala vera se bova Jezusa dotaknila ali pa se mu bova pustila dotakniti. Jezusa se dotakneva z vero. Vera in zaupanje vanj je resnični dotik, ki ozdravlja odtekanje življenja in obuja iz smrti.

Pripoved o krvotočni ženi še posebej poudari vero, ki se dotakne Jezusa. Če se ga ti in jaz dotakneva z vero, mu omogočiva, da njegova odrešujoča moč prične delovati. S tem nama lahko a pokaže tisto, za kar je bil poslan med nas. On, ki je Svet, naju posvečuje. On, ki je Odrešenik, naju odrešuje. On, ki je močni, nama pomaga in naju ozdravi. Če se živo ne zavedava svoje nečistosti, revščine in bolezni, tudi nimava dovolj vere, da bi dosegla in sprejela odrešenje, ozdravljenje ali obuditev iz smrti.

Jezusa se ne moreva neposredno dotakniti. Lahko se dotakneva le roba njegove obleke. Njegova obleka so besede Svetega Pisma. Lahko se gnetemo okrog Svetega Pisma, pa se nič ne zgodi. Tudi množici učencev, ki so pritiskali na Jezusa sredi gneče, se ni nič zgodilo. Če pa se Božji besedi, pa četudi samo eni besedici, približava z vero, potem pride iz nje moč, ki je v njej in ozdravi najino dušo in duha. V evharistiji imava oboje na dosegu roke: besedo in Jezusovo telo. Beseda in Jezusovo telo čakata, da bosta lahko sprostila svojo moč tudi tebi in meni. Želita nama razodeti ljubezen s katero je bila beseda izrečena in s katero je bilo telo poslano in podarjeno. Jezus čaka in pričakuje, da bo tudi tebi in meni rekel: »Tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru in bodi ozdravljen svoje nadloge!«

Oglejva si še vero predstojnika shodnice. Navkljub slabi novici o smrti hčere, je vztrajal in vabil Jezusa naj pride v njegovo hišo. Dogodek s krvotočno ženo je verjetno nestrpno doživljal kot izgubo dragocenega časa za življenje njegove hčerke. Jezus ga povabi, naj kljub novici o smrti hčerke veruje. On uboga. Ne da se prestrašiti obupni novici. Zaupa, da jo Jezus lahko obudi. Zaradi njegove vere je Jezus lahko ukrepal in se razodel. Jezus lahko pokaže to kar v resnici je le, če ti in jaz verujeva. Le v veri doživiva to kar Jezus v resnici je za naju in za vsakega človeka. Kakršno koli drugačno sklepanje ustvari le zmedo in utvaro. Zmedo in utvaro doživiva v svojem srcu takrat, ko namesto, da bi verovala v Jezusa in sprejela njegovo delovanje za naju, od njega zahtevava tisto, kar midva misliva, da je in da bi nama moral dati. Podobno težavo je imel sv. Peter. Jezusove besede so se mu zdele nerazumljive in nesprejemljive, a je kljub temu vzkliknil: »Ti imaš besede večnega življenja«. S tem je povedal, da je kljub svojemu nerazumevanju Jezusa pričakuje, da mu bo Jezus sam pokazal resnični smisel tega, kar ta hip še ne dojema ali pa razume narobe. Prav takšno vero potrebujeva tudi ti in jaz. Jaz bom prosil zate, ti pa prosi zame.