»In blagor tebi, ker ti ne morejo povrniti; povrnjeno ti bo namreč ob vstajenju pravičnih.« (Lk 14,14)

Jezus nas vabi, naj ravnamo z bližnjimi tako, kakor je On ravnal z nami: z usmiljenjem in odpuščanjem, ki nas spreminja v sinove in hčere Očeta usmiljenja. V tem svetu smo lahko resnično kakor Bog. Ne gospodujemo nad brati, nismo dobri zato, da bi si olajšali vest in se znebili občutkov krivde. Zajemamo iz spoznanja Boga, ki se je poistovetil z ubogimi. On spreminja naše vrednotenje in delovanje. V ubogem se srečam s svojim Odrešenikom. On je vrednost, ki navdihuje moje misli. Zato je Ignacij Lojolski služil revežem in asiški ubožec poljubil gobavca. Njegova ljubezen je zastonjska. Ne zahteva plačila ali protiusluge. Njena nagrada je vesela udeležba pri Božjem življenju. Ni samozadovoljstvo. Kajti nismo dobri zaradi ideologije ali moralizma, ampak zaradi ljubezni do Očeta in do Jezusa. Reši nas ljubezen do Njega, ki je že odprl naše grobove in nas osvobodil. On podarja poznavanje Očeta, da smo lahko kakor on, ki je že premagal smrt: živimo v svetu vstajenja.