Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Pazíte in čujte, ker ne veste, kdaj pride čas! Tako bo kakor s človekom, ki je zapústil svoj dom in šel na potovanje. Svojim služabnikom je izróčil oblast, vsakemu svoje opravilo, vratarju pa je naróčil, naj čuje. Čujte torej, ker ne veste, kdaj se vrne hišni gospodar zvečer, opolnoči, ob petelinjem petju ali ob zori da vas ne najde spečih, če pride nenadoma. Kar pravim vam, pravim vsem: Čujte!« (Mr 13,33-37)

»Pazíte in čujte, ker ne veste, kdaj pride čas!" (Mr 13,33)

V naše današnje okoliščine, takšne kot so in tam kjer smo sedaj in tukaj, nam Jezus trikrat naroči ali naju skoraj roti: Pazite, bodite čuječi! Kot bi videl, da nas premaguje spanje strahu. Isto spanje, ki je premagalo učence v uri trpljenja v vrtu Getsemani. Takrat je Jezus edini ostal buden. Vsi ostali so zaspali. On edini ni izgubil izpred oči cilja svoje poti. Vsi drugi so izgubili cilj, kar pomeni zaspali in se zato razbežali.

Na kakšen način sem zaspal jaz v tej pandemiji omejenega gibanja in intenzivnega učenja konkretne ljubezni do drugih? Kaj je moj spanec? Verjetno nisem budnejši od Petra in ostalih učencev, ki so sredi trpljenja zaspali.

Strah je spanje, čeprav ni biološko. Iz strahu so učenci v Getsemaniju pospali in se v usodni uri razbežali. Jezus ni podlegel tej skušnjavi strahu in je zato sprejel Očetovo voljo.

Kaj pa je hotel Oče Bog od njega? Da ljubi do konca, ne glede na ceno, da ne zavrže človeka, ker je iz strahu zase zaspal in postal morilec sebe in svojega brata; ne sodeluje več z Bogom, ampak uničuje to kar Bog podarja. To je Očetova volja, ki jo je sprejel Jezus: Ljubiti do konca. Danes in tukaj. S tem pa pokazati, da je naš cilj bivanje in življenje z Bogom, ki je dober do slehernega in nas nenehno vabi, da bi sodelovali pri tej dobroti in postajali lepi in privlačni za svoje sodobnike. Spanje pomeni, da nismo več Božji sinovi in hčere, ne bratje in sestre, ampak sebični volkovi, ki se kajnovsko borijo za čim večji kos plena.

Roti naju, naj bova pozorna na Njegovo ljubezen, ki je šla do konca in ni vrnila zla za zlo, ampak se je nanj odzvala z dobroto, sprejemanjem, odpuščanjem, izročitvijo, usmiljenjem. Izbral je nas in Očetovo ljubezen do nas. Jezus ni izbral sebe in svojega dobrega počutja in telesne varnosti, celovitosti in gotovosti. Odvzeta mu je bila tudi pripadnost bližnjih. Razen žena, so ga vsi zapustili. Ostal je sam. Božansko je v takšnih okoliščinah ljubiti do konca.

Jezusu strah zase ni zameglil pogleda in ga ni uspaval. Vsem je pokazal, da je Oče osebna ljubezen, da je za nas in mi v njem in zanj. S tem nam je odprl pot v bistvo vere, ki ni opij za ljudstvo, ampak ozdravljenje od opija strahu zase na katerem smo zgradili potrošniške kulture vseh časov in v različnih zunanjih preoblekah. Jedro teh bolnih kultur pa je vedno isto: strah zase, spanje, nezavedanje Cilja, beg in na koncu razočaranje v smrti.

V kakšno budnost nas sredi te pandemije z vsemi dodanimi stiskami vabi Jezus? Pandemija je kot noč. Jezusova beseda in njegov Duh nam odpirata oči, da v tej noči razbiramo to kar je skrito mnogim, dokler ne bo posijalo Sonce. Najina budnost je v tem, da delava in govoriva tako kot je delal in govoril on. Vabi naju v dejavno zvestobo: ljubiti v dejanju in resnici tudi sredi pandemije. Pomeni, sprejeti sebe in druge kot Božji dar in deliti z njimi svoj čas in sebe, živeti zanje in Zanj. Ne zase. Zato sva na poti za njim, ki živi ljubezen do konca. On je z Nami zato, da bi mi lahko prišli k Njemu. Po naših rokah in nogah danes lahko Jezus ljubi ljudi in svet. To je srčika budnosti v katero nas vabi Jezus in nam jo strah hoče ukrasti, da bi zaspali in izgubil svoje življenje.

Na tej poti sem vabljen k budnosti, da bi lahko razločeval kako skupaj z Njim ljubiti – podarjati svoje življenje drugim in ga tako množiti. On prihaja danes in tukaj in me vabi v sodelovanje s svojo Ljubeznijo. Njegov Duh nam omogoča, da lahko živimo iz iste moči kakor je živel On in ga je obudila iz smrti. Zato smo lahko mirni in nam ni treba vedeti za datume in roke konca, ampak hoditi po poti za Njim k cilju. Naš konec v tej obliki je namreč cilj in dokončno srečanje z Njim in z vsemi. Tako je On živel in zato služil nam kot bratom in sestram. To je njegov dar za našo pandemijo. Bog, dobri Oče, me vabi v sodelovanje s svojo Ljubeznijo v moči njegove brezpogojne ljubezni. On tudi meni, kakor je sv. Petru, sv. Magdaleni in ostalim učencem, vse zlo obrača v dobro in iz smrti prebuja življenje. Ko ga sprejmemo kot zastonjski dar, ga ne moremo več izgubiti, ampak ga lahko samo navdušeno delimo z vsemi. Z vsemi, ki nam jih Bog v življenju, ne glede na zunanje okoliščine, pošlje na našo pot. Naša po je, pot k Njemu, ki je Cilj in ne konec. Cilj je velika Božja družina ne žarni prah v črnem niču ničesar. Iz tega lahko živimo danes, ko nam On prihaja naproti po vseh ljudeh in vseh stvareh naše sedanjosti.

Gremo skupaj na pot. Vse kar potrebujemo nam je že dano. Molitev pa je glavni način, da ostajamo budni in v stahu ne zaspimo.