Presenetljivo je, kako lahko izpustitev samo polovice enega evangelijskega stavka vpliva na krščansko življenje za več stoletij. Vsi poznamo Jezusovo zapoved: Ljubi Boga z vsem srcem, z vso dušo in vso močjo ter svojega bližnjega "kakor samega sebe".

Te druge polovice 31. vrstice običajno ne navajamo, ker se nam žal ni močno zasidrala v spomin. Obstajajo zelo jasni zgodovinski razlogi, zakaj je bil drugi del Jezusovega povzetka zapovedi tiho pozabljen.

Glede na pestre osebne izkušnje z lastnim telesom so imeli prvi menihi v četrtem in petem stoletju zelo dvoumne izkušnje in občutke o človeškem telesu. Na splošno so menili, da se ga je treba bati kot orodja, s katerim lahko grešimo.

Spodbujali so nas, naj ga ukrotimo z molitvijo, mrtvenjem in pokoro. Njihove ideje o telesu so se obdržale do Tomaža Akvinskega v 13. stoletju in jezuitskih teologov v 16. stoletju, ki so trdili, da nas telo sicer lahko vodi v greh, vendar je tudi tempelj Svetega Duha in sredstvo Božje ljubezni in milosti.

V šestnajstem stoletju je Cornelius Jansen obsodil Akvinskega in jezuite ter trdil, da so prejšnja stališča prava krščanska stališča. Ne glede na to, kaj je cerkev takrat storila, da bi Jansena obsodila, se je njegovo razmišljanje globoko ukoreninilo v Evropi, Združenih državah Amerike in misijonarskih deželah po vsem svetu. Janzenizem, prepričanje, da so naše telo in njegove želje slabi in da ga moramo strogo mrtviti, je, tragično, še vedno prisotno v krščanski misli.

Nekateri so prepričani, da je zahodna družba pretirano pomehkužena. Številni se trudijo, da bi dosegli izklesano telo, uporabljajo steroide in obožujejo športnike. Širi se kult telovadnic in fitnesov. Pornografska in spolna industrija cveti. Vse to kaže na kulturo, ki je preveč zaljubljena sama vase. Nekateri so prepričani, da je rešitev v nadzoru nad seboj. Na pol imajo prav.

Težava z izrazom ljubezen do sebe je v tem, da ga pogostno dojamemo kot „oboževanje samega sebe“. Nič ne bi moglo biti bolj oddaljeno od tega, kar je rekel Jezus. Poklicani smo, da ljubimo svoja telesa, ne pa da jih častimo. Jezus nas ne kliče k narcistični ljubezni, kakršno vidimo v seksualni industriji in kultih telovadbe. Če nimamo občutka lastne vrednosti, se ne zavedamo lastnega dostojanstva in osebne Božje ljubezni do vsakega od nas, je nemogoče, da bi ljubili druge in od njih zahtevali dostojanstvo, ki si ga zaslužimo. Po eni strani bomo bližnje obravnavali kot manjvredne, po drugi strani pa dopustili, da nas drugi obidejo.

Ljubezen do sebe ne pomeni kanonizacijo izgube nadzora nad samim seboj.

Jezus nam s tem, kako je ljubil svojega Očeta, nas in sebe, pokaže, da prava ljubezen vedno vključuje žrtvovanje. Če se ljubimo na pravi način, pazimo, da se odpovemo tistim stvarem, ki so v našem življenju najbolj uničujoče. Prava ljubezen do drugih je velikodušna in dela za druge stvari, ki obogatijo njihovo življenje.

Jezus je dobro vedel, da ne moremo ljubiti drugih, če sovražimo sebe. Molimo torej, da bi razvili svoj um, srce, dušo in moč, da bi ljubili tistega, ki nas je ustvaril v ljubezni, in da bi ljubili tiste, ki so nam dani v oskrbo, z enako ljubeznijo, kot jo izkazujemo sami sebi. Evangelij Jezusa Kristusa ne zahteva nič drugega!