Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 28,16-20)

Tisti čas se je enajst učencev odpravilo v Galilejo na goro, kamor jim je bil Jezus naróčil. Ko so ga zagledali, so se mu do tal priklonili, nekateri pa so dvomili. Jezus je pristopil in jim spregovóril: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji. Pojdite torej in poučujte vse narode. Krščujte jih v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in učite jih izpolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal! In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta.«

Izpoved vere v Boga Očeta, Sina in Svetega Duha ni le izraz tega, kar so verni prepričani o določenih vidikih resničnosti, ampak izraža predvsem in najprej izkušnjo, ki je izraz omogočila. Gre torej za izražanje izkušnje, ne nečesa abstraktnega in neresničnega.

Začetek izpovedovanja veroizpovedi pri bogoslužju ima svoje korenine v velikem verskem izkustvu izraelskega ljudstva. Bog ni predmet, ki ga lahko spoznavamo, ampak je oseba, ki jo spoznavamo v odnosu. K Bogu ni mogoče priti z razmišljanjem, ampak tako, da v zgodovini odrešenja sprejmeva Božjo pobudo. Ko rečeva: »Verujem«, to najprej pomeni: blagoslavljam Njega, ki je to in to storil zame. Sprejemam in odgovarjam na zavezo, ki jo želi skleniti z menoj. Sem njegov prijatelj, dedič njegovih obljub in državljan njegovega kraljestva.

Z branjem Svetega pisma in bogoslužjem se v resnici spominjava Božjih pobud v prid človeka in človeštva. Midva in vsi ljudje sva poklicana, da prepoznava in sprejmeva Božjo ljubezen do sebe in vseh v zgodovini, ki postane sveta zgodovina odrešenja.

Praznovati ime Očeta in Sina in Svetega Duha pomeni prepoznati in sprejeti delovanje Očeta, Sina in Svetega Duha v svetu in v sebi. Trojica dela tako, da kaže svojo ljubezen in podarjanje vseh in za vse.

Vse, kar nam želi Bog povedati, in vse, kar za nas dela, najdemo v čudoviti molitvi očenaša, ki je povzetek skrivnosti Svete Trojice. Po Jezusu in v Jezusu se lahko skrivnosti Trojice odpremo, da nas navduši in povabi v začudeno češčenje. Samo če se čudiva in častiva, si lahko domišljava, da vsaj slutiva spoznanje Božjega obličja in njegove neskončne ljubezni do nas. Tisto, kar tebi in meni manjka, ko moliva očenaš, je verjetno prav globoka domačnost z Očetom, iz katere je Jezus to molitev zmolil in jo naučil moliti tudi učence. Le če naju vodi domačnost z Bogom, lahko resnično prideva do njega.

Pavel v Pismu Rimljanom razglaša, da so Božji sinovi (to pomeni tisti, ki Boga poznajo) tisti, ki jih vodi Božji Duh. To moramo razumeti takole: Duh, ki ga je Jezus poslal, naju vodi, da vstopiva v zavezo z Bogom, ki nama jo ponuja v Jezusu. Duh naju vodi, da v vsej srčni resnici razglašava očenaš in v skladu s srčno zmožnostjo deliva z Jezusom njegovo domačnost in poznavanje Boga Očeta v Svetem Duhu. Le na tak način lahko upava, da se bova držala Božjih zapovedi, kakor naju želi spomniti prvo berilo. Uresničevanje zapovedi predpostavlja izkustvo gledanja: Izraelci so imeli izkušnjo Božjega posega v Egiptu in na gori Sinaj, kristjani pa imamo izkušnjo domačnosti spoznanja Jezusa Kristusa, ki ga doživljava in je sposoben zadovoljiti vsako željo. Jezus nama omogoča resnično spoznati pravo Božje obličje in hkrati dopolni, da človeškost zasije v vsej svoji pristnosti. Zato pravi, da mu je bila dana vsa oblast v nebesih in na zemlji ... »Glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« V resnici Božje zapovedi ne izhajajo iz moralnega imperativa, ampak so možnost za osebno zavezo.

Vse izhaja in je posledica Božje dobrotljivosti in dobrohotnosti do vsakega človeka. On rad išče človeka. Želi ga imeti za tovariša svoje ljubezni. V Jezusu ga je končno našel in v njem vse nas.

Oče je svoje zadovoljstvo in veselje nad Jezusom izrazil pri krstu in ob spremenjenju na gori. Obakrat je bilo slišati: »Ta je moj ljubljeni Sin, zelo sem ga vesel.« Očetovo veselje zajema vse človeške otroke, da bi njegova ljubezen izžarevala in bi jo lahko delil z vsemi ljudmi in vsakim posebej. Prav o tem nama danes govori skrivnost Svete Trojice.