Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 20,1-9)

Prvi dan tedna je prišla Marija Magdalena navsezgodaj, še v temi, h grobu in je videla, da je kamen odstranjen od groba. Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki ga je imel Jezus rad, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in óni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu. Skupaj sta tekla, vendar je drugi učenec Petra prehítel in prvi prišel h grobu. Sklônil se je in videl povôje, ki so ležali tam, vendar ni vstopil. Tedaj je prišel tudi Simon Peter, ki je šel za njim, in stopil v grob. Videl je povôje, ki so ležali tam, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, a ne ob povôjih, temveč posebej zvit na drugem mestu. Tedaj je vstopil tudi oni drugi učenec, ki je prvi prišel h grobu; in videl je in veroval. Nista še namreč razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih.

KRISTUS JE VSTAL! VESELIMO SE!

VSEM VAM, KI BERETE, VESELO VELIKO NOČ!

NOVO STVARSTVO RASTE IZ TEGA KAR SMO!

V KRISTUSU SE JE ŽE ZAČELO!

LJUBEZEN BOGA OČETA JE VZELA OBLAST ZLU!

ON JE NAŠA TRDNOST IN MOČ ZA VSAKDANJE DAROVANJE SEBE!

VESELIM SE Z VAMI!

NJEGOVO TELO NA TEM SVETU SMO MI!

Zaupajmo veselju večnega smisla in dragocenosti našega življenja. On vse prenavlja in dela novo - po Božji podobi.

Velikonočni teden se je začel s prošnjo: „Vsemogočni Bog, poglej na človeštvo, ki omaguje zaradi smrtne slabosti. Naj po trpljenju tvojega edinorojenega sina spet oživimo, kajti samo ti imaš sočutje do nas grešnikov.“ Božje sočutje je srcu postalo očitno ob praznovanju velikonočnega tridnevja, med katerim smo zrli vanj, ki smo ga prebodli. Tudi najinim čutom je postalo očitno, da Bog ni prizanesel lastnemu Sinu, ampak ga je dal za nas vse, tudi zate in zame (Rim 8,32). Dal ga je, da nam pokaže svojo brezpogojno Očetovsko ljubezen do slehernega izmed nas, ki nam vse naše zlo obrača v dobro, če sprejmemo.

Pripoved Jezusovega trpljenja po Janezu se prične s čudovitim stavkom: „Pred praznikom pashe je Jezus, ker je vedel, da je prišla njegova ura, ko pojde s tega sveta k Očetu, in ker je vzljubil svoje, ki so bili na svetu, tem izkazal ljubezen do konca“ (Jn 13,1). Evangelist ne reče, da nas je Jezus ljubil do konca svojega življenja. Trdi, da nas je ljubil, dokler se ni v vsej moči in vsem svojem sijaju pokazal cilj, zaradi katerega ga je Oče poslal. Ljubil nas je do konca, dokler se Božja ljubezen do vsakega človeka ni razodela v vsem svojem sijaju. Poudarek ni na Jezusovi požrtvovalnosti in pogumu sredi preizkušnje, ki ju je Jezus v obilju pokazal. Poudarek je na nedoumljivi Božji ljubezni, ki preko Jezusa končno osvoji človeška srca za življenje. To je novo in nam omogoča, da smo ljudje na Božji, na sinovski, na bratski ali sestrski način.

To globoko resnico še dodatno osvetljuje vstopni spev na veliko sredo, ki citira pismo Filipljanom: Jezus „je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. Zato je Jezus Kristus Gospod v slavo Boga Očeta“.

Jezus je Gospod, ker je postal pokoren vse do smrti na križu. Oče je Jezusa uslišal zato, ker je omogočil, da je zasijala v vsem svojem sijaju brezmejna Očetova ljubezen do ljudi. Blagor človeku, blagor tebi in meni, če v tem trpečem človeku vidiva in prepoznava Božjega Sina, pričevalca Očetove Božje ljubezni do nas. Blagor tistemu, ki ga pohujšanje križa ne zlomi, ne pokvari in ne loči od Boga in ljudi. Blagor tistemu, ki ima izurjeno in prodorno duhovno inteligenco, da v Jezusovem trpljenju odkrije skrivnost Božje ljubezni do vsakega človeka in sprejme dinamiko večnega življenja, katero Jezus razdeli z nami v moči daru Svetega Duha.

Zakaj torej trpljenje, čemu smrt? Čemu v Jezusu vsa ta bolečina in v nas tako trdovratno upiranje, da nočemo videti? Njegovo trpljenje in smrt nam pripadata na enak način, kot nam pripadata trdosrčnost in odpor, krivica in izdaja. Dogodki, ki se jih spominjamo in pripovedujemo v teh dneh, zaznamujejo našo zgodovino, ker razodevajo njen smisel, in predvsem, ker pokažejo življenjske dinamike, ki se dotikajo korenin našega srca.

Radost vstajenjskega dne je toliko močnejša, kolikor bolj je pokorščina ljubezni popolna. Živeti v vstalem Gospodu pomeni živeti v Njem, ki nam daje svojo ljubezen na tak način, da v nas postane korenina življenja in kriterij za razločevanje dobrega. Postane najvišji cilj našega bivanja in delovanja. Da bi najini srci približal k sebi, je Bog odložil svojo moč in postal slaboten (prim. Flp 2,8). Božja slabotnost ne razkriva le njegove neskončne ljubezni do tebe in mene, ampak tudi najino globoko hrepenenje in potrebo, da bi bila kot človeka dopolnjena. Prav v tem se poraja skrivnost: midva ne moreva odkriti svoje človeškosti, če ne gledava na Božjo slabotnost v Kristusu. Vse, kar ostane zunaj te slabotnosti, se na koncu izkaže kot utvara, ki nama povzroča še več trpljenja. Gluhega, tragičnega in nesmiselnega trpljenja, ki naju med seboj razdeli in okuži z besom. Ne da nama nikakršnega počitka in želje po sožitju.

Vse je podrejeno božji slabotnosti in uboštvu. Zunaj njega ni mogoče najti življenja. Blagor človeku, ki je doumel to skrivnost. Naj padejo utvare. Naj se najinega srca globoko dotakne razodetje Božje slabotnosti, da bo oživelo in zaživelo z veseljem. Naj prejme življenje, resnično življenje, ki nikdar ne premine. Tako se veselje ne bo oddaljilo od korenin najinega srca. Gospod je vstal. Zares je vstal. Veseliva se, draga sestra in cenjeni brat. On vse dela novo. Tudi danes in tukaj.