Iz svetega evangelija po Marku (Mr 6,1-6)

Tisti čas je Jezus prišel v svoj domači kraj. Spremljali so ga njegovi učenci. Ko je prišla sobota, je začel učiti v shodnici. Mnogi, ki so ga poslušali, so začudeni govorili: »Od kod njemu to? Kakšna je ta modrost, ki mu je dana? In kakšna mogočna dela se godijo po njegovih rokah! Ali ni to tisti tesar, sin Marije in brat Jakoba, Jozéja, Juda in Simona? Mar njegove sestre niso tu, pri nas?« In spotikali so se nad njim. Jezus pa jim je govóril: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši.« In ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela, samo na nekaj bolnikov je polóžil roke in jih ozdravil. In čudil se je njihovi neveri.

Jezus se čudi moji in tvoji neveri. Naj se njegovo čudenje dotakne najinih src, da se bova globlje zavedala svoje notranje drže v odnosu do njega, sebe, drugih in življenja. Morda ga za začetek vprašava zakaj so bili tudi njegovi sodobniki in celo učenci do njega tako nezaupljivi? Jezus nama v odgovor navede preprost pregovor: nihče ni prerok v domačem kraju. Evangelisti v svojih pripovedih pokažejo, da je takšno nezaupanje do Jezusa značilno za vsako človeško srce.

Bog v celotni stari zavezi vedno zagotavlja, da ne bo umaknil svoje navzočnosti, ampak ohranjal svojo obljubo, da bo z ljudstvom in na strani ljudstva. V vsakem primeru ponuja možnost sožitja in sobivanja s Seboj, za vsako ceno, ne glede na vse naše nezaupanje do njega. Vendar Božje navzočnosti ni tako preprosto zaznati, saj ni samo po sebi umevna in neposredna. Zato Bog v Jezusu potrdi svoje zagotovilo, da bo vedno navzoč. Čeprav se Jezus čudi neveri svojih sodobnikov in sovaščanov, vedno ustvarja bližino do vsakega človeka. Vedno išče nove priložnosti za srečanje in nama ponuja sožitje in sobivanje.

V Jezusu je Bog tak tudi do njegovih takratnih sovaščanov. V njih se poraja nezaupanje, ki se izrodi v sovražnost. Ta postane tako močna, da mora Jezus bežati (prim. Lk 4,28-30).

Ko pravimo, da je Bog postavil svoje bivališče med nami, to ne pomeni samo dejstva, da nas Bog spremlja, ampak pomeni predvsem to, da brez Boga naša človeškost ne more resnično zaživeti v vsem kar je. Brez Boga se na koncu vsi naši upi in načrti sprevržejo v utvaro in porajajo tesnobo. Jezus pride bivat med nas zato, da bi nam dal moč, da lahko postanemo Božji sinovi in hčere. Zato je postavil svoje bivališče med nami. Zato je z nami. Omogoča nam, da smo lahko solidarni z njim na vsej dolgi poti poklicanosti v človeškost, ki je značilna za Jezusovo delovanje v zgodovini. Jezus živi in ima skrivnost človeškosti. On pokaže ves njen sijaj. On omogoča, da živiva svojo človeškost v moči Božjega obzorja. Zato nezaupanje do Jezusa v sebi vedno skriva nezaupanje do svoje lastne človeškosti. Ker nas je strah ne zaživimo vseh možnih razsežnosti in darov svoje lastne človeškosti.

Najini srci hrepenita, da bi odkrila blagor življenja, ki nam ga lahko samo Bog razkrije. Na začetku nočeva verjeti, ker smo polni svojih lastnih utvar in samohvale. Kasneje ko sva že siti ran, ki so se nabrale, se odločiva in obrneva k Njemu, ki je vse te rane vzel nase, da bi naju osvobodil utvare. Prosiva ga sedaj, da bi naju dosegla njegova obljuba življenja, da bova človeškost, ki jo v njem občudujeva in je polna Božjega sijaja, pripadala tudi nama. Prosiva naj nama pomaga odkriti, da sva božja otroka. Ko prosiva, da bi se naju usmilil, ga prosiva, naj naju vključi v dar Svoje človeškosti. Resnična možnost, da v Kristusu postanemo Božji sinovi in hčere ter z njim v vsem solidarni, je vir tvojega in mojega dostojanstva. Zaradi tega hrepeniva po življenju in si želiva, da bi najina človeškost zažarela. Nič več se nama ni treba sklicevati na svoje dobre lastnosti, ki jih pogosto živiva v nasprotju do bližnjih in tako ustvarjava medsebojno oddaljenost. Tisto kar sva odkrila je neskončno bolj dragoceno od vsega tega s čimer bi se lahko hvalila. Je tako lepo, da sedaj lahko življenje sprejmeva kot priložnost, da to lepoto razdeliva z vsemi.