»Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta.« (Mt 5,16)

Današnji dve podobi za krščansko življenje sta sol in luč. Sol in luč sta za druge, ne zase. Sol je podoba življenjske modrosti, ki pa jo sebičnost nima, saj vidi samo sebe. Sol omogoča, da se hrana ne pokvari. Sol v hrani ne vidi, če je vidna je neprijetna in odbija. Kristjani naj bi bili navzoči, ne pa razkazovani. Zato Jezus vedno govori o mali čredi.

Jezus nas vabi, naj ostanemo sol, ne samo obredarji in nastopači, da se nas vidi, časti in uboga. Mi smo sol zemlje lahko le zato, ker je Bog v Kristusu sklenil z nami večno zavezo: zanj smo ljubljeni sinovi in hčere in zato lahko med seboj bratje in sestre. Če zajemamo iz Njegovega smo sol, če ne smo pa tema. Te resnice ni nikjer drugje v človeštvu, zato vedno prevlada kdo bo koga izkoristil in uporabil za svojo sebičnost na osebni, skupnostni in mednarodni ravni. Najbolj uničevalno, pohlepno in sebično se že vsaj tristo let obnašajo prav bivše, tako imenovane, »krščanske« dežele s svojimi pohlepnimi voditelji in multinacionalkami.

Vzporedno z vsemi temi manipulacijami pod videzom dobrega poteka tudi moderno sežiganje ljudi na medijskih grmadah. Sežigalci so veseli, če lahko čim bolj pompozno sežigajo tudi kristjane. Za grmado jim pa pride prav vsak, ki se ne strinja z njimi in ogroža njihovo sebičnost preoblečeno v navidezno skrb za bližnje. Med sežigalci je laž pravilo, resnica pa moteča. Ven pride nekaj grdega za vse. Tudi naša opravljanja bližnjih so v resnici sežiganja na grmadi. Sol se s tem spridi.

Jezus uporabi tudi podobo luči, ki se ne more skriti. Skrivamo denar, luči pa ne moremo. Kristjan ni gospodar luči, ker jo je prejel. Luč sveta je namreč Jezus (Jn 8,12). Če hodim za njim, imam luč življenja, če ne sem pa v temi. Zato Jezus doda, da je sinovsko življenje luč ljudi. Prav to svet najbolj potrebuje: sinove in hčere, ki hočejo in si upajo biti bratje in sestre, tudi sežigalcem na grmadi in našim sodobnikom ujetim v plenilski (barbarski) način razmišljanja »novega svetovnega reda«, ki iz vsega dela tržno blago za pohlepneže. Pri »novem« svetovnem redu gre v resnici za staro sebičnost, ki drugih nima za brata, ampak za potrošni material nenasitnemu strahu pred smrtjo in samoodrešenju. Če mu verjamemo, smo v temi.

Še sreča, da Njegova Luč hodi pred nami. A le, če mu sledimo v tem kar smo in kar je Bog zanj in posledično tudi za nas. Sodobniki naj bi videli naša lepa dejanja in slavili Boga Očeta, ki je tudi mati. Jezus nam je prišel pokazat lepoto del, ki izhajajo iz Očeta (Jn 14). Vse Jezusovo življenje je razkrivanje večne lepote Boga in v njem večne dragocenosti našega življenja. Lepo pomeni, da drugi ob nas najdejo svoj oseben odnos z Bogom Očetom. To pa lahko le, če vidijo v nas lep sinovski odnos z Bogom in do njih. Drugi naj vidijo, da mi slavimo Boga in ga hvalimo s svojimi dejanji. Lepa dejanja prebujajo ljubezen, zato ker prihajajo iz ljubezni. Lepo je to kar pokaže na D(d)rugega. Jezus nam je pokazal na Očeta. Mi smo lahko Božja lepota v svetu, ki razsvetljuje in daje okus, da lahko bližnji odkrijejo, da imamo Očeta, ki mu je naše življenje za vedno dragoceno in podarjeno bližnjim. To je polno življenje.. Edino to nas vedno znova rešuje pred samouničenjem in barbarskim popredmetenjem vseh in vsakogar.