»Bog pa ni Bog mrtvih, ampak živih, kajti njemu vsi živijo.« (Lk 20,38)

Po Jezusovem vstajenju lahko krščeni živimo kakor Božji sinovi, ki živimo za Očeta. Njegova ljubezen do nas je večna in se ne umakne niti ob naši smrtni uri. Da ohrani svojo zvestobo nam, on premaga smrt in nas obudi. Naša vera je sad Jezusovega vstajenja. Veselje vstajenja nam omogoča hojo za Njim do križa. Njegov Duh iz nas dela priče Jezusovega vstajenja. Ker je smrt srečanje z Očetom je naše življenje osvobojeno smrti in rojevanja. Zato je krščanski zakon pričevanje o Božji očetovski ljubezni, šele potem pa ohranjanje vrste. Zakrament zakona je prehodno znamenje tega, kar bo večno: živimo zanj, kakor on živi za nas. Lahko svobodno ljubimo tako, kakor smo od njega ljubljeni. Smrti ni naredil Bog, ampak je sad hudičeve nevoščljivosti. Iz te prevare je Kristus naredil dokončno srečanje z Njim, ki je dal življenje zame. Bog je Bog živih. On je Gospodar, ljubitelj življenja. Lahko živim zanj in sem deležen življenja, ki je premagalo smrt. Če pa živim zase, umrem v sebičnosti.