»Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40).

Premislim: Vsak, ki je v potrebi, vsak revež, vsak trpin, vsak umirajoči, vsak tujec, vsak zapornik, vsak bolnik je »Otrok«, ki ga Jožef še naprej varuje. Zaradi tega sv. Jožefa kličemo kot zaščitnika ubožcev, potrebnih, izgnancev, žalostnih, revežev in umirajočih. In zato Cerkev ne more drugače, kot da ljubi predvsem zadnje, ker jim je Jezus dal prednost, ko se je z njimi osebno poistovetil. Od Jožefa se moramo naučiti enake skrbi in odgovornosti: ljubiti Otroka in njegovo mater; ljubiti zakramente in dobrodelnost; ljubiti Cerkev in reveže. Vsaka od teh resničnosti je vedno Otrok in njegova mati. (Patris Corde, 5)

Zahvalim se: Sv. Jožef, tolažnik nesrečnih, iskrena hvala za tvojo zaščito vseh nesrečnih po Jezusovem zgledu. Bodi z nami, ko bomo bolni in tudi ob smrtni uri.