Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 2,13-25)

Bližala se je judovska velika noč in Jezus je šel v Jeruzalem. V templju je našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam. In iz vrvi je spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: ›Gorečnost za tvojo hišo me použiva.‹ Judje so mu rekli: »Kakšno znamenje nam pokažeš, da smeš takó delati?« Jezus jim je odgovóril in rekel: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« Judje so tedaj rekli: »Šestinštirideset let so zidali ta tempelj, ti pa ga boš postavil v treh dneh?« On pa je govóril o templju svojega telesa.

Ko je vstal od mrtvih, so se njegovi učenci spomnili, da je govóril o tem, in verovali so Pismu in besedi, ki jo je rekel Jezus. Ko je bil med praznikom pashe v Jeruzalemu, so mnogi začeli verovati v njegovo ime, ker so videli znamenja, ki jih je delal. Jezus pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal in ker ni bilo treba, da bi mu kdo pričeval o človeku; sam je namreč vedel, kaj je v človeku.

„Moje oči so vedno uprte v Gospoda“, pravi psalmist. Pod tem vidikom sva danes povabljena, da v srcu sprejmeva in razumeva smisel maše. Obrniva svoj pogled v Gospoda, da bova lahko v vsakem dogodku iskala in našla njegove sledi. Vse zato, da bi lahko hodila za njim in bi ga lahko spoznavala. V vsaki misli iščiva Božjo iskro, ki naju privlači k njemu in nama odpira prostor, da ga bova lahko videla in gledala iz obličja v obličje.

S pogledom, uprtim v Gospoda, izražava napetost srca, ki se ne izgubi v stvareh, ampak išče njihov smisel.

„Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina“ (prim. Jn 3,16). Ta vrstica pred evangelijem dobro izraža vsebino izkušnje, v katero sva povabljena jaz in ti, ki poslušaš. Kako naj z veseljem izpolnjujeva Božje besede in zapovedi, če v njih ne uspeva odkriti Njega, ki nama podarja samega sebe? Kako se moreva odpreti njegovemu veselju, če ne zaznavava, da so vse njegove besede in vse njegove zapovedi izraz dejstva, da nama Bog v sinu Jezusu podarja samega sebe? Kako bova zmogla svojo človeškost živeti na tak način, da bo izžarevala tisto Božjo ljubezen, o kateri vse zapovedi govorijo?

Odlomek iz 2 Mz nama predstavi deset zapovedi ali deset Božjih besed. Bog začne svoj govor z besedami: „Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti.“Govori znotraj izkustva že znanega in priznanega odnosa, znotraj izkušnje zaveze, ki je ljudstvu omogočila spoznati Božjo dobrotljivo ljubezen. Božje besede, ki so izrečene znotraj te izkušnje ljudstva, odmevajo in sežejo do srca. Kakor hitro ta izkušnja oslabi, se besede skalijo in srce s težavo prepozna, da so resnične. Zato jih hitro zapusti in se obrne stran od njih. Toda če izkustvo zaveze z Bogom ohranjava v svojem srcu, da je močno in živo, potem se zgodi, kar pravi psalm: „Gospodova postava je popolna, poživlja dušo. Gospodovo pričevanje je zanesljivo, nevednega dela modrega.“ Zato bi morala midva svoje srce ves čas vzgajati v tej notranji drži. Bog, ki je popoln, celosten in neokrnjen, naju naredi popolna, neokrnjena in poštena. Bog, ki je resnica, tudi nama omogoča resnicoljubnost. Bog, ki je poštenost, tudi nama daje poštenost. Posledično najdeva moč, ker sva celostna, modrost, ker sva resnicoljubna, in veselje, ker sva poštena. S tem sodelujeva in sva deležna Božjega življenja, tega, kar je Bog. To je zadnji in najgloblji smisel zapovedi: da tvoj in moj duh živita iz Božje ljubezni in moči ter mu postajata podobna.

Graditev templja je namigovala na to izkušnjo. Pri gradnji templja so lahko obnovili svoje izkustvo Boga. Toda Jezus, ki predstavlja najbolj živo pričo izkustva Božje ljubezni, ob pogledu na tempelj, ki nič več ne ustreza svojemu cilju, postane besen. Dobro se zaveda, da je z Božje strani napočil čas, da pokaže na nov tempelj, tisti dokončni, ki ga niso naredile človeške roke. V njem bo Božja navzočnost sredi njegovega ljudstva lahko v polnosti, korenito in dokončno izžarevala. Nič več ne bo podvržena spremembam.

Jezus izžene iz templja prodajalce in menjalce denarja. S tem poudari razodetje, ki ga bo v kratkem dopolnil. Novi tempelj bo postalo njegovo lastno telo. V njem ne bo več trgovanja. Od človeka se ne bo zahtevalo drugega kot sprejemanje ponujene Jezusove Božje ljubezni, ki jo bo potrdil s svojo smrtjo, kakor je zapisal evangelist Janez. V njegovem telesu bo človeštvo postalo prostor Božje navzočnosti v svetu. Bog izžareva iz človeškosti. Vse zapovedi imajo le ta cilj, da omogočajo izžarevanje te človeškosti, božje človeškosti, v tebi in v meni. Božja ljubezen do nas ljudi je tako velika in korenita, da kaže svojo slavo samo na podlagi in znotraj človeškosti. V tem je vsebovana vsa skrivnost Božje ljubezni in človekovega odrešenja.

V tem smislu lažje razumeva, na kakšen način je od Jezusa naprej človeško srce kraj in prostor češčenja resničnega Boga. Od tod lahko izžareva človeškost. Dobra dejanja izvirajo iz sijaja srca. Srčni sijaj pa izvira iz priznanja Božje ljubezni do nas. Le na tak način tvoje in moje srce ni več tržnica, na kateri prevladujejo interesi in ponarejanja. Le tako srce zaznava, da Božje zapovedi merijo na izpolnitev veselja v ljubezni, kadar Božja in človekova ljubezen postaneta skupni in se veselje obeh združi. To seveda ni tako lahko uresničiti, kakor bi si želeli. O tem govori Pavel Korinčanom. Predstavi jim dramo spoznanja in življenja. Govori o norosti in slabotnosti. O križanem Kristusu, ki je Božja moč in modrost.

Opisuje tudi mojo in tvojo dramo. Nenehno sva razpeta med zaupanje in domišljavost. Zaupanje v svojega Gospoda in domišljavost o samem sebi in svojih sposobnostih. Nekaj pa je gotovo: brez izkušnje Gospodove ljubezni, ki se razodeva najinemu srcu, ne bova nikdar sposobna zapustiti neskončnega števila domišljavosti in zahtev, ki naju v življenju mučijo in onemogočajo, da bi najina človeškost zažarela. Zato reciva vsak svojemu srcu: „moje oči so vedno uprte v Gospoda.“