»Jaz vas krščujem v vodi, pride pa močnejši od mene; on vas bo krstil v Svetem Duhu in ognju« (Lk 3,16).

Jezus po Janezu Krstniku v krstu sprejme svoje poslanstvo, svojo polno istovetnost, in s tem dokončno zaživi to kar je Bog Oče položil vanj, da bi On razdelil z nami. Bog Oče razodene Jezusovo istovetnost prav sredi bede in krhkosti tistih, ki priznavajo, da ne znajo živeti iz Božje ljubezni in se jim Bog upira, pa si sami iz tega ne morejo pomagati. On se potopi v našo temo, da bi bili mi napolnjeni z njegovo Lučjo. V krstu pride do izmenjave. Mi izročimo njemu svoj strah zase in svojo ogroženo posameznost, On pa nam izroči svoj pogum in Božjo trdnost, ki je naša moč. Njegova ljubezen je močnejša od smrti. V tem je naša resnična moč in svoboda.

Jezus nas potopi v Božje gledanje na naš odnos z Njim in med seboj. Pravičnost, ki jo omenja, je Božja volja, Božji pogled na nas in na naše odnose z Njim in med seboj. Pravičnost je to, kar Bog dela, da bi vsakega izmed nas osvojil za svoje sinove in hčere. On hrepeni po nas, je navzoč, podarja vse stvari in po vseh stvareh tudi sebe. Še posebej se nam podarja po Jezusu. V tem je resnična popolnost. Naše življenje je lahko le odgovor nanjo.

Če se mi sami iz sebe gremo popolne postanemo prav grozni, do drugih in do sebe. Zaradi samovolje in sebičnosti v resnici zatajimo in izdamo svojo resnico, resnico bližnjih in tudi resnico Boga, občestvo treh oseb, ki so druga za drugo. Postanemo sužnji svoje namišljene samouresničene popolnosti.

Na nedeljo Jezusovega krsta smo povabljeni, da mu izročimo svoj greh in svoje utvare. Kaj je jedro tega greha? Jedro greha je oddaljenost od Boga, sebe in bližnjih, naša dvoličnost, namišljena popolnost, naša lažna istovetnost ali lažni jaz, stari človek, ki je sebičen in egoist. Jedro greha je, da živim le iz sebe in zase. Svoboda in božje življenje pa je v tem, da živim iz Njega in Zanj ter v Njem za druge. Le tako sem lahko sin, hči, brat ali sestra.

Povabljeni smo, da vsak dan svobodno sprejmemo njegovo sinovsko življenje, ki nam ga v krstu zastonj podarja. Kristus podarja dar Božjega življenja zato, da bi ga ti in jaz sprejela. Če ga ne sprejmeva se izločiva iz občestva in postaviva na stran morilcev, ki v imenu lastne popolnosti ubijejo druge in zanikajo sebe kot Očetove sinove in hčere ter brate in sestre drugim.

On nam izroča sebe, da bi lahko sprejemali dar, ki ga ni treba osvojiti in zgrabiti, ampak hvaležno sprejeti. Božja beseda le tako lahko spremeni moje življenje. Umetnost sprejemanja je zahtevna in se je učimo celo življenje. Veselimo se, ker nas On sprejema in nikdar ne zataji. Prosimo ga naj nas nauči sprejemanja. Le tedaj se resnično zgodi Božič tudi v meni in v mojem življenju.

Ne pozabimo, da se njegovo vabilo in moj odgovor vedno dogajata, morda pa še posebej sredi greha in oddaljenosti od Boga. Tam nas čaka Kristus, da nam pove in pokaže, da smo Očetovi ljubljeni sinovi in hčere, oblečeni v luč njegove ljubezni. V jasli se uleže zato, da bi ga lahko zaužili in zajemali iz njegovega zaupljivega odnosa z Bogom in z nami. Lahko živimo iz svoje od Boga podarjene resnice: »Ti si moj ljubljeni sin/hči. Danes sem te rodil. Vesel sem te! Ti si moje veselje!« Naj ta resnica postane naš temelj in vir življenjske moči v 2023!