»Hudobni hlapec, ves tisti dolg sem ti odpustil, ker si me prosil; ali nisi bil torej tudi ti dolžan usmiliti se svojega sohlapca«(Mt 18,21-35)

Premislim: Skozi celo življenje doživljamo tudi razočaranja, prizadetosti in krivice. Otročje je, če si predstavljamo, da se nam v življenju to ne sme zgoditi. Odpuščanje nas obudi iz ujetosti v pretekle krivice, ki smo jih povzročili sebi in drugim in jih bili tudi deležni. Ko sprejmem, da je Bog odpustil meni ali drugemu, sem obujen od mrtvih. Sedanjost postane prostor soustvarjanja z Bogom.

Zahvalim se: sv. Jožef, hvala ti, za zrelo ljubezen do Boga in krhkih ljudi, tvojih sodobnikov. Nauči tudi mene na vse gledati skozi Božje odpuščanje.