2. ADVENTNA NEDELJA, 8.12.2019
A: Iz 11,1-10; Rim 15,4-9; Mt 3,1-12
Lastnosti Janez Krstnika so najbolj redke in ključne za vsakršno reformo ali pristno preobrazbo oseb ali skupin. Zaradi tega se vsako leto v adventnem času osredotočimo na Janeza Krstnika. Jezus mu je zato zaupal in sprejel njegov ne tempeljski naravni obred (ritual), hkrati pa ga je daleč presegel. Voda je samo posoda; ogenj in Duh pa sta vsebini, pravi Janez Krstnik. A mi nismo takšni kot veliki Janez. Drug za drugim zamešamo in svoje male posode smatramo za resnično vsebino. Obredja zamešamo za resničnost, namesto da bi sprejeli, da nam obredi kažejo v globino in onkraj sebe.
Janez Krščevalec je najmočnejša kombinacija prepričanja in ponižnosti, moralnosti in mistike, radikalne prerokbe in življenja v sedanjosti. Sin tempeljskega duhovnika opravlja svoje obrede ob reki. Je mož rojen v privilegije in se oblači kakor hipi. Je super zvezdnik, ki se je pripravljen vsemu odreči. Ustvari svoj lastni krst z vodo potem pa trdi, da je resnično pomemben le krst v Duhu in ognju! On je živeči paradoks. Celo Jezus je to trdil o njem: “Med ljudmi ni večjega od Janeza… a je tudi najmanjši v novi resničnosti, ki jo jaz prinašam (Mt 11,11). Janez razume in hkrati ne razume. Zardi tega mora v tej drami že zgodaj zapustiti prizorišče. Odigral je svojo enkratno in pomembno vlogo in tega se dobro zaveda. On je briljantna duhovnost spusta, ne vzpona. “On mora rasti, jaz pa se manjšati!” (Jn 3,30).
Takšna svoboda je mogoča le, ker se je Janez že od otroštva učil izprazniti se samega sebe (svojega lažnega jaza), še preden si je zgradil svoj lastni stolp uspeha. Njegov ego je bil tako brez moči, da se mu je lahko odrekel skupaj s svojim sporočilom in svojim lastnim življenjem. To je resnični pomen njegove glave na pladnju. V angleščini je lahko »ego« tudi kratica za odstranitev Boga (angleško Edging God Out). Ega moramo biti izpraznjeni, drugače ne moremo v Krstnikovem slogu pokazati na Jezusa. Takšna praznina ali odsotnost sebičnosti nam ne pade preprosto v naročje. Takšna ponižnost se ne zgodi sama od sebe, ampak je končni sad tisočih izpuščanj in tisočih trenutkov stika z Bogom, ki so Janezu postopoma omogočili, da je Boga spustil k sebi.
Comentarios